Objavljamo prevod bloga dr. Juana Tellerie, docenta na University of the Basque Country UPV/EHU, objavljenega na spletni strani EADI.
Že več kot 10 let raziskujem poročila o človekovem razvoju, ki jih Program Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme – UNDP) objavlja od leta 1990. Številni so mi govorili, da je paradigma človekovega razvoja zastarela in da sta Milenijska deklaracija (2000) in Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (2015) zasenčila vpliv poročil o človekovem razvoju. Se strinjam. Ugotovil pa sem, da je ustrezno razumevanje prednosti in slabosti te razvojne paradigme zelo pomembno za prepoznavanje ter razkrivanje protislovij in omejitev trenutnih razvojnih razprav. Pred kratkim sem objavil knjigo z naslovom »Deconstructing Human Development«, kjer pojasnjujem filozofske, antropološke in politične temelje okvirja človekovega razvoja ter razpravljam, kako so vplivali na razvoj splošnega razvojnega razmišljanja. Naj delim dva primera ugotovitev knjige.
Preoblikovanje logike razvoja
Prva govori o politični vlogi poročil o človekovem razvoju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pojav paradigme UNDP o človekovem razvoju je na splošno predstavljen kot odziv na strukturne prilagoditve, ki so jih spodbujali privrženci Washingtonskega soglasja. V tem smislu je bil človekov razvoj razumljen kot humanizacija razvojnih strategij in logik. Vendar ta oris ne upošteva ustrezno zgodovinskega ozadja, v katerem se je pojavila nova paradigma, niti politične vloge, ki naj bi jo ta paradigma imela.
Do konca hladne vojne je antagonizem kapitalizem proti komunizmu močno pogojeval oblikovanje družbenih, političnih in ekonomskih razprav. V primeru razvoja je ta antagonizem strukturiral binarna nasprotja, ki so oblikovala razprave: trg proti prerazporeditvi, prosta trgovina proti regulaciji in državni intervenciji, laissez-faire proti centralnemu načrtovanju, svoboda proti enakosti itd. Od leta 1990 je ta osrednji antagonizem izgubil svoj politični pomen. Zato je bil potreben alternativni antagonizem, na podlagi katerega bi lahko oblikovali globalno logiko in razprave. Med letoma 1989 in 1992 najdemo več političnih pobud, ki so si prizadevale oblikovati novo konceptualizacijo sveta, ki ustreza interesom novega enopolarnega reda. Tri med njimi so še posebej zanimive za razumevanje političnega pomena poročil o človekovem razvoju:
Med letoma 1989 in 1991 je George H. W. Bush večkrat nagovoril ameriški kongres glede invazije na Irak. Poudaril je, da je treba opustiti razlike med komunizmom in kapitalizmom, da bi vzpostavili nov mednarodni red. V tem novem redu naj bi se mirni, harmonični in stabilen razviti svet, ki ga vodijo ZDA, soočil z nasilnim, krčevitim ter nestabilnim nerazvitim svetom, katerega najboljši primer je bil po Bushevih besedah prav Irak. Bush je tako izrisal nov antagonizem, ki je oblikoval novo konceptualizacijo sveta: razvoj (red, mir in stabilnost) v primerjavi z nerazvitostjo (nered, nasilje in nestabilnost).
V istem obdobju je Francis Fukuyama (takrat uradnik v oddelku za načrtovanje politik ameriškega zunanjega ministrstva) razvil svojo tezo o »koncu zgodovine«. Njegova knjiga iz leta 1992 je bila napisana v RAND Corporation: možganskem trustu, ki pripravlja raziskave in analize za ameriško vojsko. Njegovo delo je dalo teoretično osnovo za novi antagonizem, ki ga je predstavil Bush: pojasnilo je, da je bil svet s koncem hladne vojne razdeljen na postzgodovinsko stran (brez protislovij) in zgodovinsko stran (ujeto v konfliktih) .
V istih letih je uradnik UNDP William H. Draper (stari prijatelj Georgea H. W. Busha) sprejel »zagovorništvo« kot eno osrednjih nalog UNDP in začel objavljati poročila, ki so v naslednjih nekaj letih reproducirala svetovni nazor, ki ga je promoviral Bush, pa tudi Fukuyamova teza o koncu zgodovine. V tem smislu je zelo pomembno, da je po Fukuyamovem vzoru Draperjeva predstavitev poročila iz leta 1990 konec hladne vojne opredelila kot »zmago človekovega duha« in da je predgovor poročila iz leta 1991 zvesto reproduciral nov pogled na svet, ki ga je Bush začrtal nekaj mesecev prej v ameriškem kongresu.
Ko je pojav paradigme človekovega razvoja predstavljen kot pobuda, ki sta jo zasnovala in uresničila Mabub ul Haq in njegov dobri prijatelj Amartya Sen, je dejstvo, da se je ta dobronamerna pobuda odzvala na širše politične interese, spregledano. Upoštevanje te (sistematično pozabljene) politične razsežnosti spremeni poročila o človekovem razvoju v diskurzivni instrument, ustvarjen z zelo natančnim namenom: preoblikovati logiko razvoja, da se prilagodi potrebam nove unipolarne hegemonije.
Epistemologija proti ontologiji
Drugi vidik, ki ga želim pojasniti, je filozofski. Med raziskovanjem sem ugotovil, da se UNDP osredotoča izključno na epistemološka (vprašanja o tem, kako ustvariti znanje o resničnosti) in spregleda ontološka vprašanja (vprašanja o tem, kaj resničnost je in kaj o njej le predvidevamo). To ni redkost pri UNDP: nasprotno, je osrednja značilnost osrednje zahodne misli od njenega začetka v starodavni Grčiji. Od del Platona in Aristotla se na splošno domneva, da imajo predmeti (od preprostih materialnih stvari do ljudi in družb) naravno bistvo, zaradi katerega so to, kar so. S te esencialistične perspektive so evolucija, napredek in razvoj razumljeni kot ustrezno odkrivanje takega bistva; in znanje (epistemologija) je stvar pravilnega dojemanja bistva predmetov. UNDP nevede sprejema to esencialistično ontologijo: okvir človekovega razvoja predpostavlja, da je bistvo človeka v njihovi svobodi odločanja in delovanja – v smislu zmožnosti ter priložnosti; in razvoj opredeljuje kot odkrivanje tega bistva. Na podlagi teh implicitnih ontoloških predpostavk se UNDP osredotoča na epistemološka vprašanja, da bi pravilno razumel bistvo človeške družbe in njen razvoj. Zato je UNDP od leta 1990 razvil impresiven statistični aparat.
Bolj me je presenetilo, kako malo pozornosti so kritični raziskovalci namenili težavam in omejitvam, ki jih ustvarjajo te ontološke esencialistične predpostavke za projekt UNDP. Na kratko bom izpostavil dve protislovji, ki po mojih raziskavah zmanjšujeta sposobnost UNDP, da dojame zapletenost sedanjih globalnih vprašanj. Prvo je, da UNDP izrecno zagovarja univerzalni značaj svoje konceptualizacije razvoja – razvoja, ki naj bi služil vsem državam in vsem kulturam. Vendar okvir človekovega razvoja daje prednost konkretni in specifični konceptualizaciji človeškega bistva (katere zgodovinske in geografske korenine segajo globoko v zahodno liberalno misel) na račun alternativnih načinov konceptualizacije ljudi. To negira univerzalni značaj paradigme in je pogojeno s sprejetjem takšne antropološke predpostavke. Z drugimi besedami, okvir človekovega razvoja je namenjen vsem (… ki sprejemajo antropološke in politične predpostavke, ki jih UNDP nenamerno vsiljuje).
Drugo protislovje kaže na nezmožnost UNDP, da bi predlagal nove odgovore na stara vprašanja. Na teoretični ravni UNDP domneva, da bo odkrivanje človeškega bistva (človekov razvoj kot proces) privedel do oblikovanja harmoničnih, mirnih in brezkonfliktnih družb (človekov razvoj kot končna točka). Dejstva pa kažejo, da ne le, da se svet ne približuje temu cilju, temveč se od njega celo oddaljuje. Od leta 1990 so poročila o človekovem razvoju risala to frustrirajočo sliko, vendar niso sposobna podati praktičnih predlogov, ki bi preusmerila ta negativni razvoj. Po mojih raziskavah gre za omejitev, ki jo nalaga esencialistična osnova okvirja človekovega razvoja. Ta pristop predvideva, da je spodbujanje razvoja stvar odstranjevanja ovir (konfliktov in protislovij), ki preprečujejo odkrivanje človeškega bistva. Toda pri tem implicitno predpostavlja, da konflikt in protislovje nista del človeške narave. Tako poenostavljeno razumevanje ljudi omejuje sposobnost UNDP, da obravnava, razume in pojasni zapletenost ter povezanost človekovih ekonomskih, političnih in družbenih težav.
Torej: zakaj brati poročila UNDP o človekovem razvoju? Ker so zgolj primer esencialističnih ontoloških predpostavk, ki so več kot sedem desetletij pogojevale in omejevale naše razumevanje razvoja ter globalnih vprašanj. Z drugimi besedami, ker bi odkrivanje in razumevanje teh omejitev lahko pomagalo ubežati »Prokrustovi postelji« razvoja ter kritično osvetliti razvojne cilje tisočletja in cilje trajnostnega razvoja.
***
Prispevek o poročilu UNDP za leto 2020 najdete TU.