V letu 2008 je svet zajela svetovna gospodarska kriza, ki ni zaobšla niti Evropske unije niti Slovenije. Nobena kriza ni zgolj ekonomska, posledično je tudi socialna, politična, okoljska in kriza vrednot, ki (je) od nas zahteva(la) razmislek o smeri nadaljnjega razvoja Slovenije in njenih regij. Trajnostni razvoj je ena izmed možnih paradigem, če ne celo edina, kamor bi se lahko usmerili tako pri nas kot tudi v širšem prostoru. Trajnostni razvoj je globalno prepoznavna paradigma in povezuje štiri pomembne komponente – gospodarsko, socialno, okoljsko ter v zadnjem času tudi kulturno. Če pogledamo nekoliko širše, pa trajnostni razvoj pomeni razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij, ne da bi ob tem ogrozil možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje.

Trajnost je tudi eno izmed glavnih vodil v ukrepih, ki nastajajo v procesih priprave različnih razvojnih programov, kot so npr. lokalne razvojne strategije, strategije razvoja podeželja, regionalni razvojni programi (RRP) itd. V Sloveniji poznamo statistične regije (teh je 12), ki so nastale ob našem vstopu v Evropsko unijo z namenom primerjave z regijami v drugih članicah Unije. Vsaka statistična regija je za obdobje 2007–2013 oblikovala svoj RRP.

V analizi sem z vidika trajnosti primerjala RRP treh statističnih regij, in sicer Ljubljansko urbano regijo, Gorenjsko in Zasavsko regijo. Zanimalo me je, v kolikšni meri so ukrepi v RRP trajnostno naravnani in kakšno vlogo je odigralo vključevanje različnih deležnikov v proces priprave RRP pri legitimizaciji teh dokumentov. V Sloveniji imamo več dokumentov, ki spodbujajo vključevanje deležnikov iz različnih sektorjev (npr. politični, gospodarski, nevladni) v priprave razvojnih dokumentov. Člani regijskih razvojnih svetov so bili predstavniki občin (po navadi župani), ki so bile vključene v posamezno regijo, predstavniki gospodarstva, različnih javnih zavodov in nevladnega sektorja. Vse trije analizirani RRP so se na podlagi metodologije matrik štirih kapitalov in trajnostne rože uvrstili v model šibke stopnje trajnosti, za katero je značilno, da še vedno temelji na sektorskem pristopu, uporaba okoljskih indikatorjev je posredna, čutiti je premik k lokalni ekonomski samozadostnosti, pobude pa so večinoma prihajale od zgoraj navzdol s strani pripravljavcev. Analiza je pokazala, da je sodelovanje predstavnikov različnih sektorjev povečalo legitimnost procesa in dokumentov, vendar pa še vedno obstaja dvom o dvigu kakovosti teh dokumentov zaradi vključevanja različnih sektorjev v proces priprave. Izkazalo se je, da v tem procesu še vedno ostaja veliko prostora za izboljšave, prav tako pa tudi pri operacionalizaciji trajnosti v ukrepe s strani članov svetov oz. posameznih odborih, ki so bili v posamezni regiji oblikovani. Sam proces sprejema dokumentov, vključno z debatami o trajnostnem razvoju, je bil medel in nepoglobljen, zato večjega vpliva na samo operacionalizacijo trajnosti v ukrepih ni bilo.

Razvoj procesa priprave razvojnih programov je mogoč predvsem v smeri:

  • izboljšanja koordinacije priprave teh programov (obveščanje javnosti, jasni roki, jasni postopki kandidiranja in sodelovanja, vlaganja pobud) s strani koordinatorja,
  • izobraževanje deležnikov, ki se vključujejo v te procese, na področju trajnosti,
  • poznavanje obstoječih dobrih praks doma in v tujini,
  • izboljšanje procesa vrednotenja v različnih fazah in ravneh izvajanja programov ter
  • spremljanje implementacije in evalvacija teh programov z deležniki po izteku programov.

mag. Rada Drnovšek

Translate »