Ko je Organizacija združenih narodov – praelement multilateralizma, ki je danes v napoto mnogim, ki se drenjajo v političnem prostoru fragmentirane globalizacije – razglasila 20. februar za svetovni dan družbene pravičnosti, je s tem opozorila na eno od najpomembnejših, če ne prav najpomembnejšo kakovost človeške ustvarjalnosti. Vprašanje, kaj je pravično, zaposluje človeštvo od kar vemo zase. Nobena družba niti za en sam trenutek ne sme spustiti izpred oči kakovosti zagotavljanja pravičnosti za svoje člane. In prav v času globalizacije, neizmernega toka blaga in ljudi, tehnološke odličnosti ter brezmejne zmožnosti komuniciranja hkrati z vsemi, smo priča naraščajoči neenakosti v vseh oblikah družbene distribucije bogastva, priložnosti in privilegijev. Medtem, ko se je večino časa v 20. stoletju dohodkovna neenakost v bogatih državah zniževala, se zadnja leta le-ta spet povečuje.* Medtem, ko je 50 % Zahodnoevropejcev dobilo 22% nacionalnega dohodka, je zgornji 1 % bil deležen celih 12 %.** Ne sliši se kaj prida pošteno.

Beri dalje