Sodišče Evropske unije je 16. 2. 2017 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je predajo prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici EU, ki je pristojna za njegov primer na podlagi Dublinske uredbe, mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sodišče je tako pritrdilo stališču tožečih strank in njenih pooblaščencev (svetovalke za begunce Zlate Kojić ter predstavnika PIC-a Mihe Nabergoja) in zavrnilo nasprotno stališče Republike Slovenije ter Evropske komisije. Sodba bi se lahko izkazala za prelomno, saj navedeno sedaj nesporno velja tudi za primere, ko kršitev temeljnih pravic ne izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v državi sprejema. Tudi prvi odzivi s strani mednarodne strokovne javnosti so vzpodbudni in pričakovati je, da bo sodba imela pozitiven vpliv na položaj beguncev v Evropi.

Ministrstvo za notranje zadeve sodbo interpretira drugače – ta naj bi pritrjevala njihovim stališčem. V navedenem besedilu nas preseneča predvsem navezava ministrstva na nedavno sprejete amandmaje k Zakonu o tujcih. Poudarjamo, da je ta povezava povsem neutemeljena, saj gre za povsem različne postopke in pravne institute, zato zadevna sodba v nobenem smislu ne govori v prid zakonitosti sprememb Zakona o tujcih.

Translate »