20. junija obeležujemo svetovni dan beguncev. Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je bilo že skoraj 71 milijonov ljudi na svetu prisiljenih zapustiti svoje domove. Od tega jih je več kot 41 milijonov notranje razseljenih (kar pomeni, da se še vedno nahajajo na območju svoje države, vendar ne v svojih domovih ali kraju, kjer so nazadnje živeli), 26 milijonov jih je beguncev (kar pomeni, da se nahajajo v drugih državah, kjer so našli zatočišče in dobili mednarodno zaščito) in 3,5 milijonov jih je prosilcev za azil (kar pomeni, da se nahajajo v drugih državah, kjer so vložili prošnjo za mednarodno zaščito ali azil, vendar statusa begunca še vedno niso dobili). V te številke pa niso všteti še vsi tisti, ki so svoje domove morali zapustiti zaradi podnebnih sprememb, okoljskih oz. naravnih nesreč in pojavov, ki zelo otežujejo ali celo že onemogočajo življenje v določenih delih sveta – t. i. okoljski begunci.
Le-ti namreč po (že zastareli) definiciji iz Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 ne spadajo med begunce. Omenjena konvencija opredeljuje, kdo so begunci ter kakšno pravno zaščito, pomoč in socialne pravice jim morajo države, ki so podpisale konvencijo, zagotoviti. Konvencija opredeljuje tudi dolžnosti, ki jih imajo begunci do države gostiteljice, ter navaja, katere skupine ljudi (na primer vojni zločinci) niso upravičene do mednarodne zaščite. Zakaj menim, da je definicija zastarela? Ker je konvencija bila sprejeta leta 1951 in ker je bil njen prvotni namen zaščita evropskih beguncev po koncu 2. svetovne vojne. Nekoliko kasneje je sicer Protokol iz leta 1967 razširil njen namen, odstranil geografske in časovne omejitve ter tako konvencijo spremenil v univerzalni instrument zaščite. Vendar se je od takrat svet zelo spremenil, razlogi za beg ljudi pa niso več »samo« vojne, oboroženi spopadi in konflikti, temveč vse pogosteje tudi okoljske spremembe, ki so posledica načina življenja, brezmejnega izkoriščanja naravnih virov in onesnaževanja predvsem držav svetovnega centra (torej Zahoda ali Severa), ki so stoletja gradile svoje industrije (med drugim tudi) na račun okolja. Okoljski begunci po definiciji torej niso begunci in ne morejo zaprositi za mednarodno zaščito nikjer. Tudi mednarodne organizacije, kot sta UNHCR in IOM, zadržano omenjajo zgolj okoljske migracije in ne okoljskih beguncev, ki pa naj bi jih v naslednjih 30 letih bilo že več kot 200 milijonov.
Nekateri politiki in mediji (tudi v Sloveniji) nas poskušajo prepričati, da nimamo vsi enake pravice do dostojnega življenja in da nimamo vsi enakih človekovih pravic in da smo eni vredni več kot drugi samo zato, ker smo se na srečo rodili v delu sveta, kjer zaenkrat nimamo razlogov za beg. Prav tako nas poskušajo prestrašiti, da večina vseh ljudi, ki bežijo, prihaja ali je že prišla »k nam« v Evropo in da se bomo »mi« morali odreči marsičemu zaradi »njih«. Kar pa seveda ne drži. Več kot 80 % vseh beguncev namreč ostane v svojih sosednjih državah, le malo jih uspe do še manj pa v trdnjavo Evropo. Ne verjamete? Poročil o kriminalizaciji migracij na splošno, o kršitvah človekovih pravic, o nezakonitih vračanjih migrantov (push-backs), o smrti, o policijskem nasilju in drugih izjemno problematičnih postopkih na mejah evropskih držav je sedaj že ogromno. Pot v države EU, ki imajo za večino ljudi z globalnega Juga močno zaprta vrata, je za veliko večino t.i. iregularnih migrantov izjemno težka in nevarna in če bi obstajala legalna pot, bi jo z veseljem izbrali – bila bi krajša, hitrejša, varnejša in tudi cenejša. Vendar je edina možnost za večino ljudi »game« (iz angl. the game), torej »igra«, ki jo »igrajo« tudi več kot dvajset krat ali trideset krat, odvisno od tega, koliko krat jih pri poskušanju prečkanja državnih meja ujamejo policisti, ki jih vztrajno vračajo nazaj v Bosno in Hercegovino (pri tem pa jih po številnih poročilih brutalno pretepajo in mučijo).
In kaj potem, ko nekomu uspe priti v eno izmed EU držav in celo zaprositi za mednarodno zaščito ali azil? Kako je začeti novo življenje npr. v Sloveniji? Nimam odgovora, ne vem, saj sem se v Sloveniji rodila. Vem pa, da je tako prosilcev za azil kot tudi beguncev s statusom v Sloveniji izjemno malo – veliko manj, kot bi lahko sklepali glede na ostro protimigrantsko retoriko številnih politikov, ki spodbujajo sovraštvo do migrantov med splošno populacijo. Na dan 16.6.2020 je v Sloveniji 315 prosilcev za azil, 209 jih še čaka, da podajo prošnjo za azil, beguncev s priznanom statusom pa naj bi bilo 640. Od leta 1995 do 16.6.2020 je v Sloveniji mednarodno zaščito dobilo le 908 oseb, a številni so se (iz različnih razlogov) preselili v druge države. Za primerjavo – v Sloveniji je 1.1.2020 živelo 7,5 % tujih državljanov, kar je okrog 157.000 ljudi (velika večina iz držav nekdanje Jugoslavije). Begunci torej predstavljajo približno 0,4 % vseh tujcev. Precej malo, kajne?
V okviru projekta »Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije (NIEM)« smo pripravili primerjalno poročilo o izvajanju politik integracije oseb z mednarodno zaščito, ki zajema 14 EU držav. Poročilo sicer temelji na podatkih za leto 2018, saj se je raziskava izvajala v letu 2019, poročilo pa pisalo v letu 2019/2020. Projekt NIEM temelji na predpostavki, da bi moralo oblikovanje migracijske in integracijske politike temeljiti na zanesljivih uradnih podatkih – statističnih, pravnih, upravnih, finančnih in podatkih o javnih politikah. Brez tovrstnih informacij je težko oblikovati dobre politike oz. politike, ki temeljijo na znanju in empiričnih dokazih. Znotraj projekta smo razvili orodje za spremljanje in celostno vrednotenje integracije oseb z mednarodno zaščito ter za prepoznavanje dobrih praks in ovir pri integraciji.
Glavne ugotovitve primerjalne študije so:
- med letoma 2017 in 2019 se je zgodilo malo pozitivnih sprememb na področju integracije beguncev in le redko so pogoji in integracijske politike za njih zelo ugodni.
- nekoliko izboljšano medsektorsko sodelovanje, vendar so integracijske politike in ukrepi še vedno zelo centralizirani (npr. pod okriljem enega ministrstva) in spremembe počasne.
- še vedno so občutne razlike med osebami s statusom begunca in osebami s subsidiarno zaščito, predvsem na področjih urejanja prebivališča, združitve družine in državljanstva (nekoliko so se razlike zmanjšale v Franciji in na Poljskem, medtem ko so se v Italiji še povečale).
- največ pozitivnih sprememb na vseh področjih smo zabeležili v Franciji, Litvi, Latviji in Sloveniji, nobenih izboljšav ni bilo v Italiji, na Nizozemskem in Švedskem, Romunija pa je vodilna med državami z negativnimi spremembami na področju integracije beguncev. Na splošno pa sta glede na našo raziskavo Nizozemska in Švedska državi z najboljšimi in najbolj stabilnimi okviri integracije.
- področja, na katerih je med letoma 2017 in 2019 zabeleženih največ pozitivnih sprememb, so socialna varnost, zaposlovanje, zdravstvo in izobraževanje, področja, ki pa so za begunce in njihovo integracijo najmanj ugodna, pa so še vedno nastanitev oz. iskanje stanovanja (javnih stanovanj praktično ni), zaposlovanje in poklicna usposabljanja.
V Sloveniji smo torej v obdobju od 2017 do 2019 zabeležili nekaj pozitivnih sprememb, vendar se bojim, da bomo v naslednjem NIEM poročilu žal zabeležili nazadovanje na številnih področjih in zaostritev ne samo integracijskih temveč tudi migracijskih politik širše. Prva takšna negativna sprememba se že obeta in sicer trenutna vlada predlaga zelo sporno spremembo Zakona o tujcih, ki ni v skladu z Ustavo. Naslednji pa bo verjetno na vrsti Zakon o mednarodni zaščiti.
Pripravila: Maja Ladić, Mirovni inštitut
Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorja_ice in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve ali platforme SLOGA.