Cilji trajnostnega razvoja kažejo na zavedanje oblasti glede pomembnosti skrbi za okolje in ljudi, solidarnosti, enakopravnosti in enakih možnosti za vse. Skladno s smernicami Pariškega sporazuma se je, po obvestilu za javnost Evropske komisije, EU nedavno zavezala, da si bo na podlagi sprejete strategije »Čist planet za vse, za uspešno, moderno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050«, prizadevala za do leta 2050 podnebno nevtralno Evropo. Poudarek je, kot je videti, na realističnih tehnoloških rešitvah, gospodarstvu, infrastrukturi in sorodnem, vizija pa vključuje tudi socialno pravičnost. Kljub temu, da je omenjeno nezanikljivo napredek, se tako nedavna strategija oz. vizija kot tudi cilji trajnostnega razvoja morda nekoliko ogibata obravnave živinoreje oz. mesne industrije v kontekstu podnebnih sprememb, ki povzroča 14,5 % vseh globalnih antropogenih emisij toplogrednih plinov.

Poleg tega so živila živalskega izvora na način, kot jih uživamo na zahodu, izjemno nezdrava, mesnine in rdeče meso sta, na primer, po navedbah IARC (International Association for Research on Cancer), uvrščena v sam vrh karcenogenih snovi (poleg tobačnega dima in proizvodnje aluminija).

Da bi Slovenija učinkovito naslovila probleme trajnosti in zdravja, sta Matevž Jeran in Jure Vrhovnik 16. julija 2018 podala predlog vladi »Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko«, v katerem predlagata 10 smiselnih ciljev za Slovenijo:

  1. Razpolovitev priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2020.
  2. Postopno preusmerjanje okolju škodljivih kmetijskih subvencij iz živinoreje/ industrijske živinoreje in živinorejske krme v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov med leti 2020 in 2030.
  3. Razpolovitev pridelave živil živalskega izvora do leta 2030.
  4. Razpolovitev dejanskega vnosa živil živalskega izvora do leta 2030.
  5. Štirikratno zmanjšanje priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2030.
  6. Postopno obdavčevanje živil glede na njihov ogljični/okoljski odtis med leti 2030 in 2050.
  7. Štirikratno zmanjšanje pridelave živil živalskega izvora do leta 2050.
  8. Štirikratno zmanjšanje dejanskega vnosa živil živalskega izvora do leta 2050.
  9. Slovenija naj najkasneje do leta 2050 postane brezogljična družba (nizkoogljičnost ni dovolj ambiciozen cilj).
  10. Ukinitev industrijske živinoreje do leta 2060.

O predlogu se je lahko bralo tudi v časniku Delo.

Zapozneli odziv naslovljenih ministrstev (Ministrstva za zdravje, Ministrstva za okolje in prostor in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) in Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bil zelo birokratsko obarvan in brez prave teže, na kar sta avtorja strokovno utemeljenega predloga kmalu po objavi odziva spisala kritiko. Po navedbah avtorjev, se večina odgovorov ni smiselno dotikala predlaganih ciljev, zato sta jih povabila k branju predlagane strokovne literature na temo, ki bi jo bilo smotrno preučiti ob snovanju odgovora na pobudo.

Zdravje in klimatske spremembe na stran, strokovna podlaga za pobudo omenja tudi družbene moralno-etične vrednote, ki jih postavi ob bok neetičnosti živinoreje, saj »… živil živalskega izvora za zdravo življenje ne potrebujemo, je vsak uboj rejne živali nepotreben, dopuščanje obravnavanja živali kot odpadek pa je povsem nedopustno (prvi primer obravnavanja živali kot odpadek: mletje živih odvečnih enodnevnih piščancev v jajčni industriji; drugi primer: usmrtitev več milijonov okuženih živali v primeru epidemij ptičje gripe).« Po podatkih Eurostata je bilo leta 2014 samo v EU za hrano vzrejenih in ubitih 7,522,518 tisoč glav živine (število zajema govedo, prašiče, ovce, koze in perjad, ribe in ostala bitja niso všteta). Na svetu naj bi bilo za hrano letno ubitih več kot 150 milijard živali. O kakovosti bivanja in življenjskih pogojih teh živali ni vredno izgubljati besed. Kakšna je, torej, družba, ki dopušča takšno ravnanje z bitji, ki so dokazano zmožna čutenja, čustvovanja, interesov, subjektivne volje in imajo zavest? Mar nismo ljudje bitja s sorodnimi ali skorajda enakimi lastnostmi? O tem bi se morali spraševati in se tega zavedati tudi takrat, ko je govora o etični potrošnji. Je ta zares etična, če ne vključuje vseh čutečih bitij?

Cilji trajnostnega razvoja so nujni za prihodnost naše družbe in globalnega sveta, saj so naravnani k pravičnejši, bolj solidarni in enakopravnejši družbi, ter skrbi za okolje. Vendar si planet, za katerega si prizadevamo skrbeti, delimo tudi z drugimi (čutečimi) bitji. Kdaj bomo dočakali 18. cilj trajnostnega razvoja, ki bo poleg ljudi in okolja vključeval tudi pravice in sočutje do živali? Smo zares lahko solidarna družba, dokler dopuščamo trpljenje in nepravičnosti do tistih »brez glasu«?

Pripravila: Maruša Gerl Samobor


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1

Translate »