Zadnji v ciklu podnebnih izobraževanj v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor, ki je potekal dan pred sprejemom nove Strategije prilagajanja v EU je bil namenjen prilagajanju na podnebne spremembe.

Področje sta predstavili Barbara Simonič, strokovnjakinja za prilagajanje z Ministrstva za okolje in prostor (Sektor za okolje in podnebne spremembe, Oddelek za podnebne spremembe) in Barbara Medved-Cvikl z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Sektor za trajnostno kmetijstvo, Oddelek za sonaravno).

Blaženje podnebnih sprememb (zmanjševanja izpustov emisij toplogrednih plinov v ozračje) je odvisno od skupnega prizadevanja in delovanja vseh držav, toda prilagajanje je povsem odvisno od nas, je med drugim poudarila Barbara Simonič. Vsaka država lahko poskrbi za ukrepe prilagajanja na svojem območju, glede na značilnosti tega območja in naravo učinkov podnebnih sprememb.

Vse več poplav

Za načrtovanje ukrepov prilagajanja je potrebno opredeliti ranljivost, v okviru katere ocenjujemo izpostavljenost, občutljivost in prilagodljivost ter tveganja. Povprečna temperatura se v Sloveniji hitreje dviguje, saj je območje države pretežno kopno. Pogostejši bodo vročinski valovi in suše, predvsem pa se veča nevarnost poplav kot posledica pogostejših intenzivnih padavin. Poplave so bile ocenjene tudi kot najbolj pomembno tveganje za nesreče v zadnji Državni oceni tveganj za nesreče.

Čeprav mogoče na prvi pogled ni opazno, se na področju prilagajanja v Sloveniji stvari vseeno premikajo. Sprejet imamo Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, pripravljene so Strokovne podlage za pripravo ocene tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe prinašajo v Sloveniji (oboje dostopno na spletni podstrani Ministrstva za okolje in prostor o prilagajanju). Nacionalni program varstva okolja za obdobje 2020 – 2030 določa ukrepe za doseganje ciljev prilagajanja podnebnim spremembam.

Za boljše prilagajanje pa je potrebno več povezovanja z zasebnim sektorjem in lokalno ravnjo ter vzpostavitev rednega sodelovanja raziskovalcev in odločevalcev, je na koncu poudarila ga. Simonič.

Manj pridelave hrane po letu 2030

Kaj se dogaja na področju prilagajanja v kmetijstvu, ki se je prvo začelo prilagajati na podnebne spremembe, je predstavila Barbara Medved-Cvikl. Koncentracija CO2 v ozračju bo sicer še nekje do 2030 izboljševala fotosintezo in s tem prispevala k več pridelkom, po 2030 pa lahko pričakujemo pridelavo manjših količin hrane.

Glavni ukrepi prilagajanja na področju kmetijstva so namakanje in ukrepi omilitve tveganj, kot je zavarovanje kmetijske proizvodnje, izplačilo predplačil, možnost različnih pomoči ob izrednih dogodkih, varstvo pred točo, spodbujanje gojenja avtohtonih in tradicionalnih pasem in petletno kolobarjenje. Poleg tega se izvajajo tudi mehki ukrepi strokovnega raziskovanja, svetovanja, izobraževanja in osveščanja. Eden izmed ključnih ukrepov pa je ekološko kmetijstvo. V Sloveniji trenutno zaseda 10% kmetijskih površin, predvsem na hribovitih in travnatih območjih. Evropski zeleni dogovor močno spodbuja ekološko kmetijstvo (po katerem je na s strani potrošnikov tudi vse večje povpraševanje) in cilja na povečanje tega na vsaj 25% površin v državah članicah.

Več z izobraževanja najdete TU.

Translate »