Junija bo minilo 50 let od Stockholmske konference o človekovem okolju in Okoljskem programu ZN. Skupina Earth Negotiations Bulletin team pri Mednarodnem inštitutu za trajnostni razvoj IISD ob tej obletnici pod skupnim naslovom Still Only One Earth: Lessons from 50 years of UN sustainable development policy pripravlja serijo prispevkov, v katerih analizirajo uspehe in pomanjkljivosti petih desetletij globalne okoljske politike. Pri tem izhajajo iz osnovnega sporočila leta 1972: Only One Earth, Samo ena Zemlja, in poudarjajo, da ima človeštvo še vedno na voljo samo eno zemljo.
V analizi vloge zasebnega sektorja v trajnostnem razvoju avtorica Dina Hestad uvodoma našteje nekaj trajnostnih pobud velikih korporacij v letu 2020. Microsoft je napovedal, da bo leta 2030 postal ogljično negativen. Starbucks, da bo zmanjšal svoj ogljični odtis za polovico in polovice vode, ki jo porabi za svoje operacije in proizvodnjo kave, zmanjšal ali nadomestil. Mastercard s svojimi partnerji je obljubil, da bo v petih letih zasadil 100 milijonov dreves.
Takšne obljube so sicer dobrodošle, vprašanje pa je, ali so zadostne, poudarja. Zasebni sektor velja za motor rasti, hkrati pa je uničevalec ekoloških sistemov in pospeševalec družbenih neenakosti.
Študije so pokazale, da je 100 podjetij odgovornih za 71% industrijskih toplogrednih emisij po letu 1988.
Tri vloge podjetij v trajnostnem razvoju
Analiza opisuje tri možne vloge zasebnega sektorja v trajnostnem razvoju.
Prvič, nekatere korporacije (primer: Monsanto, izdelovalec škodljivih herbicidov in pesticidov) postavijo dobiček pred ljudi in planet in v imenu dobička aktivno lobirajo proti okoljski regulativi.
Drugič, mnoga podjetja se vse bolj vidijo kot partnerji v trajnostnem razvoju, saj menijo, da je ta nujen tako za obstoj njihovega posla kot za planet. Zasebni sektor je ključen za uresničitev globalnih ciljev trajnostnega razvoja, še zlasti SDG 17 (partnerstvo), spričo pomanjkanja javnih sredstev ne nazadnje kot pomembni investitorji.
Toda, ne zadošča, da podjetja samo poskušajo omejiti škodljive posledice svojega delovanja, kot je zmanjšanje emisij, omejevanje uporabe plastike, ukinitev otroškega dela, ampak je treba gospodarski sistem preobraziti tako, da bo obnovitven, pravičen in bo deloval znotraj omejitev, ki jih postavlja naš planet.
Na ta način razmišlja tretja skupina podjetnikov, ki ustanavljajo hibridne, trajnostno naravnane organizacije (SOHO, Sustainability-Oriented Hybrid Organizations). Te organizacije, ki so socialna podjetja ali kooperative, kombinirajo socialne, okoljske in trgovinske aspekte in skušajo ustvariti obnovitveno pravičnost. Ključno gonilo takšnih ustanov je vprašanje, kako lahko v svojem poslu maksimizirajo koristi za ljudi in naravo. Denar ni cilj, je sredstvo za dosego višjega cilja in rast je zaželena samo, če prispeva k zdravju ljudi in planeta.
Kot uspešna primera avtorica navaja panamsko-ameriško gozdarsko podjetje, Planting Empowerment, ki skupaj s kmeti pogozduje degradirana območja in s tem ustvarjajo trajnostni dohodek za družine, in La Bordo, trajnostno socialno stanovanjsko kooperativo iz Barcelone, ki si prizadeva za povečan dostop do spodobnih, cenovno dostopnih in okoljsko vzdržnih stanovanj.
Tri priporočila za prihodnje politike
V zaključku analize so nanizana tri poročila za prihodnje politike vključevanja zasebnega sektorja v prizadevanja za trajnostni razvoj.
Prvič, treba je eksperimentirati z novimi načini, na katere bi lahko v ta prizadevanja vključili tudi tiste, ki zdaj delujejo proti progresivnim akciji, hkrati pa se še naprej ostro odzvati, kadar korporacije sistematično, namenoma škodijo ljudem in okolju.
Drugič, še naprej je treba spodbujati kratkoročne načine za zmanjševanje okoljske škode in ozelenitve sedanje gospodarske ureditve. Toda treba se je zavedati omejenega dometa tega pristopa, saj je treba doseči popolno ločitev rasti od emisij toplogrednih plinov. Na voljo je že precej raziskav in praks o tem, kako doseči trajnostne in pravične preobrazbe.
Tretjič, prizadevanja SOHO je treba podpreti s spodbudnim pravnim in političnim okoljem, denimo s pravnimi mehanizmi, ki omogočajo, da dobiček uskladijo z namenom, namesto da so prisiljene zasledovati donos za delničarje.
Pripravila: RDŠ