Večina držav je zaradi pandemije uvedla delno ali popolno zaprtje mej, v poskusu zajezitve širjenja bolezni Covid-19. Čeprav so omejitve gibanja z vidika javnega zdravja potrebne, otežujejo dostop do zaščite ljudem, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem. Postavljajo se vprašanja, kakšne ukrepe bi morale države sprejeti za zaščito beguncev in migrantov.

Strokovnjaki s področja migracij opozarjajo, da nekatere vlade izkoriščajo krizo za sprejem spornih zakonov, ki bi se znali obdržati še dolgo po koncu pandemije. Prav tako opozarjajo na nevarnosti, v katerih so se znašli begunci in razseljene osebe, ki so prisiljeni  živeti v gosto naseljenih taboriščih. V takšnih skupnostih distanciranje ni možno ter ljudje pogosto nimajo dostopa do ustreznih sanitarij in zdravstvene oskrbe.

Odkar se je koronavirus začel širiti po svetu, poskušajo populistični politiki prikazati begunce in migrante kot grožnjo za širjenje bolezni. Toda Združeni narodi opozarjajo, da virus, ki ga v glavnem širijo ljudje, ki redno potujejo v druge države, ne diskriminira in da so begunci in migrantje ena izmed najbolj ranljivih skupin.

V severni Siriji, od koder so se mnogi odselili zaradi intenzivnega bombardiranja, se zdaj vračajo domov zaradi strahu, da bo Covid-19 dosegel taborišča, ki se nahajajo v bližini turške meje. Organizacije v Nigeriji, tranzitni migracijski državi, so preplavljene s prošnjami ljudi, ki so ujeti v državi, saj so države zahodne Afrike zaprle svoje meje.

Mnoge države – Madžarska, ZDA, Ciper, Mehika in Kanada – prav tako navajajo virus kot razlog za prepoved vstopa prosilcem za azil ali deportacijo ljudi, ki vstopajo v državo nezakonito in jim onemogočajo dostop do postopka. Mednarodno pravo sicer prepoveduje prisilno vračanje prosilcev za azil v države, v katerih bodo najverjetno preganjani.

Drugod – v Bosni in severni Franciji – so oblasti premestile prosilce za azil in migrante v taborišča in druge nastanitve. Čeprav naj bi to storili zato, da bi ljudi zaščitili pred virusom, ni zagotovila, da bodo imeli dostop do vode in ustreznih sanitarij ter možnosti fizičnega distanciranja.

V Grčiji je vlada v začetku leta napovedala zadrževanje prosilcev za azil na Egejskih otokih v zaprtih taboriščih. Objekti, v katerih se nahajajo, so nevarno prenatrpani in nimajo urejenih ustreznih sanitarij. V Italiji je vlada odredila, da morajo biti begunci in migranti, rešeni na morju, v karanteni na ladjah. Odredbo so mnoge organizacije obsodile. Strokovnjaki pri tem opozarjajo, da restriktivne politike niso namenjene varovanju javnega zdravja, ampak so odraz trenda zadnjih let.

Medtem, ko je bilo manjše število otrok brez spremstva iz grških otokov prepeljanih v Nemčijo in Luksemburg v okviru programa, ki se je začel pred pandemijo, skupine za človekove pravice pozivajo k obsežni evakuaciji z grških otokov. Številne organizacije so izdale skupno izjavo, v kateri pozivajo, da se begunce in migrante spusti iz taborišč.

Narava koronavirusa in način njegovega širjenja prav tako ustvarja napetost med vladami in organizacijami, ki delujejo na področju migracij. Na koncu pa strokovnjaki ugotavljajo, da se kljub zapiranju meja in uradov migracije ne bodo ustavile. Namesto tega IOM in druge organizacije spodbujajo vlade k zdravstvenim pregledom in karanteni za obvladovanje migracij na način, ki ščiti zdravje in pravice beguncev in migrantov ter državljanov.

Osrednji del predstavlja dostop do testiranja in zdravljenja. Portugalska na primer je konec marca sporočila, da bo vse tuje državljane, vključno s prosilci za azil, obravnavala kot državljane in jim tako zagotovila dostop do zdravstvene oskrbe. Nekatere države so svoje azilne postopke »prenesle« na splet ali pa jih izvajajo na daljavo. To zagotovi ljudem, da vložijo zahtevek, ostanejo v državi in imajo dostop do zdravstvene oskrbe. Toda strokovnjaki se sprašujejo ali bodo v državah, kjer je stopnja okuženosti visoka in kjer so zdravstveni sistemi na robu zmogljivosti,  zagotovili omenjeno oskrbo, ko bo čas za to.

Strokovnjake predvsem skrbi, da bodo restriktivne politike ostale tudi po koncu pandemije. Te bo namreč težko odpraviti. Predvsem pa pandemija predstavlja priložnost, da vlade, ki si želijo restriktivnejših zakonov, te sprejmejo.

Zapis je povzetek članka Erica Reidy-ja na portalu The New Humanitarian.

Translate »