Kompetence so sestavljene iz odnosa, spretnosti in znanja. Zato razvoj globalnih kompetenc z globalnim izobraževanjem ne zahteva le informacij, temveč tudi etnorelativni odnos z medkulturnimi veščinami. To je zato, da se s svetom povežemo z medkulturno občutljivim pristopom. Glede na Bennettovo lestvico medkulturne občutljivosti je prva stopnja medkulturne občutljivosti zanikanje. V fazi zanikanja primanjkuje znanja in spretnosti, kar vodi do zanikanja. Življenje v svojem mehurčku, ki zanika obstoj razlik in drugih načinov življenja. V tej fazi se globalna izobraževalna kompetenca ne razvija in ne loteva. Ovire se lahko razlikujejo od geografske do družbene oddaljenosti. To je jedro etnocentrizma.

Skozi globalno izobraževanje lahko ljudje izpodbijajo lastne ovire z izpostavljenostjo novim informacijam v novih okoliščinah in okoljih, kot so bivanje v medkulturnem okolju in sodelovanje v razpravah ali preko medijev. Za izhod iz faze zanikanja, ki jo kaže Bennettova lestvica, potrebujemo veliko več kot le znanje. Tako kot je rekla ameriška pesnica Maja Angelou: “Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili to, kar ste rekli, ljudje bodo pozabili, kar ste storili, vendar ljudje nikoli ne bodo pozabili, kako so se počutili.” Izjava Angelou se ujema z elementi sposobnosti, kjer potrebujemo odnos, na katerega vplivajo občutki in ne samo spretnosti in znanja. Tu prihaja pomen ustvarjanja privlačnih in varnih okolij, kjer se ljudje lahko svobodno čutijo in izrazijo, ne da bi se bali presoje in zatiranja. Pristop vključujočih izobraževalnih okolij k medkulturnosti in odpravi vseh oblik diskriminacije je ena glavnih temeljnih vrednot za doseganje 4. cilja trajnostnega razvoja Agende 2030 OZN – kakovostnega izobraževanja.

Druga stopnja na lestvici medkulturne občutljivosti je obramba; po tem, ko se slabo informiramo ali celo naključno izpostavimo različnim kulturam in pristopom. Ta stopnja je lahko povezana s ksenofobijo, kjer ljudje zavzemajo obrambni pristop, ker niso pravilno obveščeni o drugih kulturah ne samo na informativni, ampak tudi na čustveni ravni. V fazi obrambe je premalo informacij, povezanih s pomanjkanjem empatije, kar vodi do strašljivega odnosa. Strah pred nečim, česar ne razumemo popolnoma in zato ne moremo v celoti sočustvovati. V tej fazi se lahko pojavijo različne izjave o sovraštvu, kot so “prišli so uničiti našo državo, želijo spremeniti našo kulturo, prišli so nam ukrasti službe ali so živeli na naš račun”. V tej fazi najbolj potrebujemo kakovostno in globalno izobraževanje, saj v tej fazi oviramo trajnostni razvoj s tem, da nas vodi strah namesto blaginja medkulturnosti in pozitivnega vpliva migracij na razvoj naših virov in na medsebojno blaginjo. V tej fazi državljani odmikajo pogled od glavnih svetovnih vprašanj, ki vplivajo na našo lokalno in globalno realnost, kot je izkoriščanje globalnega juga. To izkoriščanje povečuje neenakosti, davčne krivice in nepoštene trgovinske prakse. Vodi k diskriminacijski politiki in negativnemu nacionalizmu zaprtih meja, kar ovira mednarodno razvojno sodelovanje in naše človekove pravice do svobode mobilnosti in miru.

Poudarek na izobraževalnih pristopih, kot je pedagogika zatiranih s strani Freireja, lahko prispeva k razvoju empatije z zagotavljanjem informacij na ravni človeka do človeka. To nas lahko premakne s stopnje obrambe na stopnjo minimizacije po Bennettovi lestvici medkulturne občutljivosti. V fazi minimizacije še vedno živimo z etnocentričnim pristopom, saj medkulturalizem in naše razlike minimiziramo, namesto da bi jih uporabljali za medsebojno blaginjo in doseganje ciljev trajnostnega razvoja. V tej fazi priznavamo obstoj drugih kultur, vendar je ne sprejemamo. To stopnjo lahko prepoznamo v pripovedi o asimilaciji ene kulture v drugo in ne o integraciji med kulturami. Na svet še vedno gledamo z etnocentričnega vidika. Zaznavamo, da se druge kulture motijo. Hkrati ne krivimo ljudi, ki so bili rojeni v drugih kulturah. Pozdravljamo jih, vendar jih prosimo, da se v celoti ustalijo v naši kulturi. V tej fazi se ne razvijamo, ker si ne izmenjujemo dobrih praks, se ne učimo iz razlik in zato omejujemo svoje možnosti za sodelovanje v dobro počutje in boljše življenje.

Za nadaljnji razvoj medkulturne občutljivosti in za prehod od etnocentrizma do etnorelativizma moramo spodbuditi stališče, da se druge kulture ne motijo ali imajo prav, da so preprosto drugačne.

To moramo premakniti s stopnje minimizacije na stopnjo sprejemanja na lestvici medkulturne občutljivosti. Faza sprejemanja je prva stopnja etnorelativizma. V tej fazi izvajamo Kolbov cikel izkustvenega učenja. Tu imajo ljudje izkušnje iz prve roke s simulacijskimi aktivnostmi in igranjem vlog, čemur sledijo odsevna vprašanja o odnosu in veščinah iz medkulturne leče. Temu sledimo v naših izobraževalnih programih v okviru programa Obrazu migracij (Faces Of Migration).

V teh programih udeleženci zaključijo celoten cikel izkustvenega učenja od izkušnje do razmisleka, vrednotenja in nato ponovitev izkušnje s popolnim zavedanjem, kot je Einstein rekel, da se iz izkušnje ne učimo, ampak se učimo tako, da o njej razmišljamo. V naših izobraževalnih programih, ki prehajajo s stopnje minimizacije na stopnjo sprejemanja, odgovarjamo na vprašanja, zakaj moramo razumeti svoje globalne probleme in kako njihovo sprejemanje namesto minimiziranja lahko vodi do izboljšanja našega življenja in dobrega počutja?

Biti v fazi sprejemanja je do neke mere zadovoljivo, ker se od etnocentrizma preusmerjamo k etnorelativizmu, vendar ni dovolj. Po sprejetju globalnih vprašanj in različnih medkulturnih pristopov se moramo naučiti, kako jih prilagoditi svojim življenjskim ciljem in misijam pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Tako lahko nadaljujemo do faze prilagajanja po Bennetovi lestvici medkulturne občutljivosti, za katero menimo, da je pomembna pot za razvoj globalnih kompetenc. Skozi cikel izkustvenega učenja ponujamo bogato izobraževalno okolje za udeležence, ki prihajajo iz različnih okolij, da vadijo in razmislijo o svojih globalnih kompetencah in o tem, kaj lahko bolje storijo, da jih uporabijo v svoji karieri in življenjskih nalogah, ki se ukvarjajo s čarobnim krogom, zakaj, kaj in kako. V naših globalnih izobraževalnih programih v tej fazi olajšujemo učni proces, kjer lahko udeleženci vidijo pozitivne potenciale globalizma in medkulturnosti. Pripravijo akcijske načrte, ki temeljijo na empatiji. Raziskujejo, kako lahko svojo osebno pot na medkulturno občutljiv način prilagodijo svoji poklicni poti za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Ko najdemo te odgovore, dosežemo najvišjo stopnjo medkulturne občutljivosti – to je integracija. Udeleženci so postali kompetentni za vključevanje globalnih vprašanj v svoje lokalne resničnosti kot neločljive. Na tej stopnji torej integracija pomeni pozitivno spremembo za Evropo, ki je trajnostna za vse.

Mag.  Samar Zughool

Trenerka za medkulturne kompetence

Zavod Povod

Viri:

Laurens van Apeldoorn (2019) Izkoriščanje, mednarodno obdavčenje in globalna pravičnost, Pregled socialne ekonomije, 77: 2, 163-183, DOI: 10.1080 / 00346764.2018.1525759

Lee Olson C, Kroeger KR. Globalna kompetenca in medkulturna občutljivost. Časopis za študije mednarodnega izobraževanja. 2001; 5 (2): 116-137. doi: 10.1177 / 102831530152003

Li, M., Mobley, W. H., in Kelly, A. (2013). Kdaj se svetovni voditelji najbolje učijo za razvoj kulturne inteligence? Preiskava moderirajoče vloge izkustvenega učnega sloga. Akademija za učenje in izobraževanje na področju upravljanja, 12 (1), 32-50. doi: 10.5465 / amle.2011.0014


Translate »