Te dni mineva 25 let od genocida v Ruandi, ki se je začel 6. aprila 1994, po atentatu na takratnega predsednika Ruande Juvenala Habyarimana. Za tem se je začelo eno izmed najgrozljivejših dejanj sodobne zgodovine človeštva, ko je bilo v stotih dneh brutalno ubitih od 800.000 do milijon pripadnikov etnične skupine Tutsi, pa tudi zmernih Hutujev,  okrog 10 % celotnega prebivalstva države, kar se je v zgodovino zapisalo kot ruandski genocid in eden najhujših zločinov po drugi svetovni vojni. Večinski Hutuji so v dneh blaznosti ubili do 70 odstotkov vseh Tutsijev.

Spor med pripadniki Tutsijev in Hutujev sega bistveno dlje v zgodovino, v čas, ko je bila Ruanda še pod belgijsko nadvlado. Belgijski kolonialisti so namreč odkrito favorizirali manjšinske Tutsije in v njihove roke dajali oblast, večinski Hutuji pa so se zato čutili prikrajšane in bili vse bolj nezadovoljni, kar je pripeljalo do hutujske kmečke revolucije leta 1959, med katero je prisilno zbežalo na stotisoče Tutsijev, politični nadzor pa je prešel v roke Hutujev.

V Ruandi so v spomin na žrtve prižgali ogenj, ki bo gorel 100 dni. Predsednik Kagame je ob tem povedal, da sta »strah in jezo zamenjala energija in namen, ki nas peljeta naprej – mlade in stare Nič nima moči, da bi Ruandce obrnilo drugega proti drugemu, nikoli več. Zgodovina se ne bo ponovila. To je naša trdna zaveza.«

Ruanda je danes, kljub boleči zgodovini relativno uspešna in stabilna država, ponosna tudi denimo na uspehe na področju enakosti spolov, saj je 61 % poslank v ruandskem parlamentu žensk, dobro pa so reprezentirane tudi v vladi in sodstvu. Kljub temu Ruanda ni ena izmed svobodnejših držav, saj je delovanje medijev omejeno, ruandski predsednik Kagame je prepričan, da so politični nasprotniki leglo nemirov, spoštovanje človekovih pravic pa zanj tudi ni med najpomembnejšimi vrednotami.

Vir: RTV SLO, Al Jazeera

Translate »