o_Zunanja-RTX31AXD-hires-jpeg0_1024

»V Sloveniji azila ni?« Poročilo Amnesty International

V juniju 2018 so slovenske oblasti omejevale dostop do azila in izvajale prisilna vračanja iskalcev azila brez ustrezne presoje, ali jim bodo v drugih državah kršene človekove pravice, in brez možnosti, da se na vračanje pritožijo. Oboje je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic. To je pokazala raziskava Amnesty International, ki je v Veliki Kladuši in Bihaću pridobila pričevanja 51 ljudi, ki jih je slovenska policija, kljub temu, da so želeli azil v Sloveniji, vrnila v roke hrvaških oblasti.

Tudi uradni statistični podatki policije kažejo na spremembo prakse v juniju 2018: kljub temu, da se je v tem mesecu zmanjšalo število ljudi, ki so prečkali mejo na nedovoljen način, so se vračanja na Hrvaško izrazito povečala. Hkrati je glede na trend preteklih mesecev drastično upadlo število ljudi, za katere je policija zabeležila, da so izrazili namero zaprositi za azil.

»Policija ni pristojna za odločanje o tem, ali lahko nekdo zaprosi za azil ali ne. Zbrana pričevanja pa kažejo, da se je prav to dogajalo,« opozarjajo v Amnesty International.

Številni sogovorniki so povedali, da so jih policisti ignorirali, ko so jim rekli za azil. Nekaterim so rekli, da jih bodo odpeljali v azilni center, pa so jih namesto tega na mejo in jih predali hrvaški policiji. Nekaj ljudi je povedalo, da so jim slovenski policisti izrecno rekli, da »v Sloveniji ni azila«. Številni niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo, dokler niso bili predani hrvaški policiji. Nekateri so tudi izrazili dvom, da so prevajalci ustrezno prevajali. V nekaterih primerih pa prevajalcev sploh ni bilo na voljo, čeprav bi po pravilih morali biti.

Policija navaja, da se vračanja na Hrvaško izvajajo na podlagi sporazuma med državama iz leta 2006, ki omogoča neformalna vračanja po skrajšanem postopku. »Slovenske oblasti pozivamo, naj takoj prenehajo uporabljati sporazum o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, ker ni v skladu z obveznostmi Slovenije po pravu človekovih pravic. Nima namreč ustreznih varovalk, saj se ljudje zoper vračanje sploh ne morejo pritožiti in nimajo možnosti pojasniti svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi jih vračanje na Hrvaško in naprej v druge države lahko spravilo v nevarnost.«

Pričevanja ljudi kažejo, da Hrvaška dosledno vse ljudi pošilja nazaj v Bosno in Hercegovino: a ne v roke bosanskih oblasti, ampak zgolj v bližino meje, potem pa jih naženejo v smeri bosanske meje. Največkrat so ljudje povedali tudi, da so jim ob tem hrvaški policisti vzeli denar in/ali uničili mobilne telefone, nekateri pa so povedali, da so jih pretepli ali da so videli, kako so bili nasilni do drugih ljudi.

»Grozno je, da se dve državi članici EU enostavno znebita nekaterih iskalcev azila, tako da jih po hitrem postopku odbijeta nazaj v tretjo državo. To izkazuje pomanjkanje solidarnosti, ki žal preveva velik del evropskega in mednarodnega ravnanja.« Dodatni grenak priokus daje dejstvo, da slovenska država tem ljudem, ki so v stiski in praktično brez vsega, zaračuna še globo zaradi nedovoljenega prehoda meje, hrvaška policija pa je do njih celo pogosto nasilna.

Ljudem, ki tako neuspešno skušajo vstopiti v Slovenijo, pri čemer tvegajo celo življenja – do 10. julija letos se je v Kolpi utopilo že devet ljudi, – tako obtičijo v Veliki Kladuši in Bihaću. Številni bivajo v povsem neprimernih razmerah, v šotorih, na prostem ali v ruševinah nekdanjega bihaškega dijaškega doma. Po svojih močeh jim pomagajo lokalni prebivalci in maloštevilni prostovoljci iz tujine, a brez podpore države in mednarodne skupnosti ni obetov, da bi se situacija zanje izboljšala.

»Ljudje so na poti v iskanju varnosti in dostojnega življenja. Tega si želimo vsi, ne glede na to, kje živimo. Alarmantno je, da gospodarsko bolj razvite države več naporov in sredstev posvečajo temu, da bi jih odvrnile, kot da bi jim pomagale.« To je črna pika na vesti gospodarsko močnejšega dela sveta, ki ne prevzema svojega pravičnega dela skrbi za ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Regije v razvoju že skrbijo za 84 odstotkov svetovnih beguncev.

Na testu solidarnosti, ne le do beguncev in iskalcev azila, ampak tudi do mejnih držav EU, »pade« vrsta držav EU. Že leta smo priča namenjanju več energije za gradnjo zidov in preprek kot pomoči najbolj ranljivim ljudem ter »izvažanju« skrbi za iskalce azila in begunce v druge države, denimo v Libijo in Turčijo, ne glede na to, kaj jih tam čaka. Potem ko je v preteklosti pogosto prihajalo do oviranja operacij iskanja in reševanja v Sredozemskem morju, pa s tem še ni bilo doseženo dno: v zadnjih tednih italijanske in malteške oblasti celo odrekajo pristan ladjam, ki rešujejo ljudi, ki nimajo nobene druge zakonite možnosti, da bi dosegli varnejše življenje. Evropske države pa se celo poigravajo z možnostjo vzpostavitve »regionalnih platform za izkrcavanje« zunaj Evrope.

»Sloveniji ni treba slediti slabim praksam in politikam. Lahko ubere drugo pot in se izkaže ter primerno poskrbi za ljudi, ki se zatečejo na njeno ozemlje. Na evropskem in mednarodnem parketu pa prispeva k temu, da se v središče obravnave migrantskih tokov postavi človek. Vest človeštva potrebuje take države in številni prebivalci Slovenije bi bili na tako ravnanje upravičeno ponosni.«

Več

Štiričlanska delegacija Amnesty International je bila na raziskovalni misiji v Veliki Kladuši in Bihaću v Bosni in Hercegovini med 26. in 28. junijem 2018, da bi preverila informacije o tem, da številni v Sloveniji ne morejo zaprositi za azil. Delegacija je govorila s skoraj 70 ljudmi, med katerimi jih je 58 doseglo Slovenijo, 51 pa želelo zaprositi za azil.

Pričevanja ljudi je Amnesty International analizirala, pridobila dodatne informacije in komentarje, vključno od slovenskih oblasti, ter oblikovala priporočila in zahteve na podlagi standardov človekovih pravic. Rezultat raziskave je dokument, dostopen na spletu: www.amnesty.si/prisilna-vracanja. V poročilu so v posebnem poglavju navedene tudi vse zahteve do slovenskih oblasti.