V pokrajini peščenih viherjev

30. september 2012

Če sem v prejšnjem blogu še zapisala, da se že veselim, da bom raziskala Herat, pa se moram žal sprijazniti po slabem mesecu, da temu ne bo tako. Žal so posledice izbruhov protesta in zgražanja, ki ga je v islamski svet prinesel film o preroku Moahammedu tolikšne, da mi je moj šef omejil vsakršno gibanje izven meja našega bivalnega kompleksa. Lahko grem le do trening centra (ki je samo 2 minuti z avtom oddaljen od naše pisarne), izvajati delavnice in nazaj. Pa še na nekaj izmed teh mi je šef prepovedal takoj neposredno po grožnjah in demonstracijah. Tako, da je moja heratska izkušnja omejena na moje delovno mesto. Tako sem se pač mogla sprijazniti, čeprav s težkim srcem, da mi bo gostoljubnost Afganistancev v Heratu in pa njihove znamenitosti, tržnice, parki ostali neodkriti in bodo mogli name počakati do naslednjič. Tako občasno znotraj zidov mojega domovanja s sodelavci igramo odbojko, kar je tudi edina rekreacija, ki je tu možna.

Na srečo sem imela na začetku septembra, še predno se je začelo vso to negativno vzdušje zaradi filma, možnost obiskati dva projekta HELP-a. Prvi projekt je v vasi Shakiban, kjer sem videla kako deluje vaška ženska šura, prav tako pa sem obiskala vrtec, ki ga je ustanovil HELP in je namenjen za otroke učiteljic, ki poučujejo na dekliški šoli v tej vasi. Ženske šure so neke vrste lokalni občinski sveti, sestavljeni samo iz žensk (obstajajo seveda tudi moške šure, ki so po Afganistanu bolj razširjene) in te ženske imajo nalogo in odgovornost, da predstavljajo interese žensk v svoji vasi. Prav tako, pa po navadi vodijo kakšne ženske (izobraževalne) centre, kjer se učijo razne spretnosti, od tkanja, šivanja, pečenja itd. Zanimivo mi je bilo videti te šure predvsem zato, ker sem v provinci Balkh na severu, kjer sem delala prejšnji projekt, opazila, da so te ženske šure samo na papirju in ne v realnosti. Namreč vsaka skupnost (bodisi vaška ali mestna) potrebuje tako ženske kot moške šure, če želijo dobiti denar od vlade za razvojne projekte. Ampak žal je mnogo provinc in pokrajin v Afganistanu skrajno konservativnih kar pomeni, da ženskam prepovedujejo vsakršno koli udeležbo v javnem življenju. Tako te ženske svete ustanovijo na papirju, napišejo par vaških žensk, v resnici pa se te ženske nimajo pravice sestajati in so-kreirati politike in razvoja svoje skupnosti. Tako sem bila še toliko bolj vesela, da sem imela možnost videti celo eno zelo dobro delujočo žensko šuro v Shakibanu, ki jo podpira tudi moja gostiteljska organizacija. Drug projekt v Shakibanu je bil obisk vrtca, kjer smo razdelili ogromno materiala, od barvic, voščenk, vodenk, risalnih papirjev, kreativnih igrač in ostalih osnovnih potrebščin za razvoj domišljije otrok. Sicer sem opazila, da je ta vrtec dokaj dobro oskrbljen, prav tako pa zelo lepo opremljen po evropskih standardih, kar me je zelo razveselilo. Državni vrtci (se pravi tisti, ki jih upravlja afganistanska vlada) so namreč res prava sramota. Otroci spijo na tleh, nimajo zadostnega števila stolov in miz, kaj šele igrač, pisal, papirja. Poleg tega pa so vzgojiteljice v državnih vrtcih mnogokrat nepismene, tako, da niti ne morejo učiti brati in pisati, ne brati pravljic otrokom.

Drugi projekt, ki sem ga obiskala je bil v Islam Quali, mestu oddaljenem le slabih 10km od iranske meje. Že sama pot do tega mesta je bila po svoje mala pustolovščina, saj nas je ujel peščeni vihar, (ki so sicer za ta predel Afganistana dokaj normalen pojav), in tako smo bili ujeti v vrtincu vetra in peska, iz avta pa se ni videlo popolnoma nič. Občutek je kot, da si izgubljen v nekakšnem vakuumu, iz katerega ne vidiš izhoda. Na srečo smo varno pripeljali iz vrtinca, šli do iranske meje, kjer smo pobrali regionalnega direktorja HELP-a (celo stala sem na ozemlju Irana, hehe), in se odpravili v izobraževalni center za dekleta ter v mladinski klub v Islam Quali, kjer pol dneva poučujejo fante, drugo polovico dneva pa dekleta. Tako v izobraževalnem centru kot tudi v šoli poučujejo angleščino in računalništvo. V izobraževalnem centru pa nudijo tudi 8-mesečne tečaje šivanja in tkanja preprog. Poleg tega obe instituciji razpolagata tudi z manjšo knjižnico, ki  jo je pa potrebno pošteno nadgraditi. Problem je, da je v Afganistanu težko dobiti kvalitetno in koristno literaturo v farsiju. Projekt mladinskega centra v Islam Quali je še posebej zanimiv in si zasluži omembe zato, ker je to prvi projekt v tem mestu, ki dovoli udeležbo dekletom v kakršnem koli klubu. Čeprav je potreboval HELP ogromno časa, da je prepričal lokalne religijske voditelje, da so pustili ustanovitev mladinskega kluba, ki bi ga lahko obiskovala tudi dekleta, jim je nazadnje uspelo. Ta primer kaže, da je v še tako konservativnem okolju možno, s pravilnim pristopom in pravimi argumenti, doseči spremembe in prispevati k večji udeležbi deklet in žensk v javnem življenju.

Predno zaključim današnji blog, bi se rada ustavila še pri treningih, ki jih izvajam v t.i. capacity building training centru, ki ga HELP vodi skupaj z vlado Afganistana. V tem centru namreč poučujejo okoli 100 zaposlenih v različnih vladnih institucijah, kot tudi skupino mladih nadebudnih pripravnic in pripravnikov, ki stažirajo v vladnih oddelkih. Vsa predavanja so sestavljena iz 4 predmetov, angleščine, računalništva, menedžmenta in dobre vladavine (good governance). Sama sodelujem pri  sklopu dobro upravljanje in predavam na teme kot so demokracija, komunikacija, vloga žensk v politiki, trajnostni razvoj, birokracija, civilna družba, človekove pravice itd. Predavam obema skupinama, se pravi praktikantom v vladnih institucijah, ki imajo polovico dneva predavanja, drugo polovico pa preživijo na različnih oddelkih lokalne in provincialne vlade, kjer se seznanjajo s praktičnim delom. V tej skupini je velika večina žensk. Druga večja skupina (ki je razdeljena na 4 skupine) so vladniki oz. ljudje, ki so zaposleni v različnih vladnih institucijah. Med temi je več kot 80% moških. Čeprav predavam večinoma moški publiki, moram povedati, da so me sprejeli zelo dobro.

Največji izziv pri mojem delu je prav gotovo jezikovna ovira. Ne razumem farsija, večina od njih pa angleščine. Tako sem na treningih vedno odvisna od prevajalke. In potrebno se je zanesti, da prevajalec prenese tvoje misli iz angleščine natanko tako, kot sem si zamislila. Ob pomanjkljivem znanju angleščine prevajalk in dokaj zahtevnih temah je seveda izziv predstaviti teme tako, da bodo razumljive, a hkrati še vedno poučne in zanimive ter ohraniti bistvo. Pomanjkanje znanja angleškega jezika celo med učitelji angleščine v Afganistanu je prav gotovo eden največjih problemov s katerim se soočajo afganistanske šole, izobraževalni centri ipd. Če namreč že sami učitelji ne govorijo angleško, ne moremo pričakovati, da se bodo lahko učenci naučili pravilno in zadostno angleščino, ki bi jim omogočila boljše službe. Dejstvo je, da v Afganistanu deluje mnogo mednarodnih organizacij in da na veliko zaposlujejo lokalno prebivalstvo, ki ima zadostno znanje angleščine in ki so študirali ali še študirajo. Angleščina je, poleg uradnih jezikov Afganistana, najpomembnejši jezik komunikacije ravno zaradi prisotnosti ogromnega števila tujcev, prav tako pa je ogromno imen trgovin, plakatov, izdelkov v trgovini itd. napisanih vsaj v dveh jezikih, med katerima je obvezno vedno angleščina.

Do konca projekta sta žal le še slaba 2 tedna. In čeprav sem imela ogromno predavanj in delala ogromno različnih stvari, je bil čas, ki sem ga preživela tu prekratek, a vseeno upam, da sem uspela prikazati teme, ki sem jih poučevala na zanimiv način, predvsem, pa da sem uspela ljudem pokazati alternativne načine razmišljanja in jim razširit obzorja. Opazila sem, da žal še tako razgledani in izobraženi ljudje težko razmišljajo izven okvirov Korana. Vendar realno dejstvo je, da če želijo napredek in razvoj za Afganistan, bodo mogli začeti ne samo intenzivneje vključevati ženske v javno sfero, ampak tudi razmišljati na način kako lahko največ naredijo za svojo družbo, skupnost in državo, in preseči tradicionalne vzorce mišljenja. Močno upam, da jim to uspe, saj si ljudje po treh desetletjih vojne in konflikta res zaslužijo, da končno zaživijo v miru.

Sanja Herič