Širjenje koronavirusa je v polnem razmahu. Še pred nekaj tedni je bilo nepredstavljivo, da se celotna mesta ali regije zaprejo, podjetja ustavijo, šole zaprejo, dogodki prekličejo in nekateri osnovni izdelki, kot je ibuprofen, postanejo redki. To se je hitro spremenilo v resničnost, piše namestnica generalnega sekretarja Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (United Nations Conference on Trade and Development – UNCTAD) Isabelle Durant.

Obseg vpliva je ogromen in narašča, kar kaže na krčenje svetovnega BDP. In ne vemo, kakšen bo obseg učinka COVID-19 ali kdaj se bo končal. Kot kaže, lahko COVID-19 vpliva tudi na olimpijske igre julija in avgusta.

Vemo, da so naši sedanji poslovni modeli postali zelo integrirani in odvisni, zlasti od ene države, Kitajske. V zadnjih dveh desetletjih je Kitajska postala največja izvoznica, ki danes predstavlja neverjetnih 13 odstotkov celotnega svetovnega izvoza. To je še bolj očitno pri trgovini s polizdelki oz. vmesnimi proizvodi – komponentami, ki se uporabljajo v globalnih verigah vrednosti. Leta 2002 je Kitajska predstavljala le štiri odstotke te trgovine; danes je njen delež skoraj 20-odstoten.

Vpliv te obsežne koncentracije polizdelkov se čuti po vsem svetu: proizvodnja se zmanjšuje iz ene države v drugo, v nekakšnem domino učinku. Tako avtomobilske industrije v Evropi kot proizvajalci strojev v Južni Koreji potrebujejo polizdelke.

UNCTAD ocenjuje, da bo leta 2020 vpliv na svetovne proizvodne mreže znašal približno 50 milijard ameriških dolarjev, ob upoštevanju le februarske upočasnitve Kitajske. In ta ocena še ne vključuje upada povpraševanja s Kitajske, ki bo zagotovo prizadel izvoznike surovin iz številnih držav v razvoju.

To bo močno prizadelo spodbude za naložbe. Dejansko se bodo neposredne tuje naložbe leta 2020 najverjetneje zmanjšale za med pet in 15 odstotkov. To predstavlja izziv ne le za kratkoročne perspektive, temveč tudi za dolgoročno rast.

Sta močna odvisnost in koncentracija vir trajnejše zaskrbljenosti? V zadnjih desetletjih so integrirane proizvodne mreže in dolge svetovne vrednostne verige s sistemi za pravočasno nabavo ter s Kitajsko v središču postale prevladujoči model in gonilo mednarodne trgovine. »Tovarna Kitajska« se je razvijala tudi zahvaljujoč centralizirani in subvencionirani politiki svoje vlade. Prav temu pa Združene države Amerike v svojem pristopu »naprej Amerika« (»America first«) nasprotujejo in so zato uvedle povišanje tarif, kar je v zadnjih dveh letih privedlo do trgovinskih napetosti.

Nedvomno je obsežna širitev kitajskega gospodarstva prinesla številne priložnosti na področju zaposlovanja, prihodkov in trgovine ter tako milijone dvignila iz revščine. Ne le na Kitajskem, temveč tudi v državah, ki so imele koristi od visokega povpraševanja po kitajski industriji.

Toda kar zdaj doživljamo, je tveganje in s tem povezani stroški zaradi velike odvisnosti. Kot za vsako tveganje, povezano s koncentracijo, je možen ukrep diverzifikacija. Z razpršitvijo izvornih in ciljnih trgov se lahko tveganje zmanjša. To lahko povzroči višje stroške zaradi manjših ekonomij obsega, vendar je treba dodatne stroške pretehtati glede na prednosti nižjih premij tveganja, povezanih z bolj razpršenimi dobavitelji.

Ne smemo se zavajati, da gre za izolirano situacijo. Pred le desetimi leti je svet doživel domino učinek finančne krize. Če k temu dodamo še učinke podnebnih sprememb na mednarodno trgovino in učinke digitalne revolucije – kot je vedno večja zmogljivost robotov za nadomeščanje ljudi – moramo prepoznati potrebo po prevpraševanju sedanjega poslovnega modela. »Običajno poslovanje« (»business as usual«) torej ni več opcija. Potrebujemo odprt poslovni model, ki je bolj raznolik v proizvodnji in ima krajše verige vrednosti. Seveda to močno spodbuja regionalno povezovanje. Takšni modeli bodo omogočili tudi boljše spremljanje spoštovanja socialnih, zdravstvenih in okoljskih standardov, ki jih potrošniki vse bolj cenijo. Potrošniki so vse bolj pozorni na to, kako so dobrine proizvedene in kdo ima koristi v globalnih verigah vrednosti.

Zaradi zanemarljivih koristi, ki so pripadejo nekaterim proizvajalcem v državah v razvoju, npr. majhnim proizvajalcem kave ali kakava, so nekateri potrošniki pripravljeni plačati premijo za dobrine, ki zagotavljajo boljše delovne pogoje in boljše delitve koristi. To pojasnjuje, zakaj se je svetovna prodaja blaga s certifikatom pravične trgovine v letu 2018 povzpela za 15 odstotkov in dosegla 9,8 milijard evrov, kot navaja letno poročilo družbe Fairtrade International 2018–2019. Medtem ko se trg pravične trgovine širi, je ključno, da multinacionalna podjetja sprejmejo pravičnejše poslovne modele, saj prevladujejo in določajo ton v vrednostnih verigah.

Ali smo dosegli prelomno točko za sprejem korenite spremembe trenutnih poslovnih modelov? Koronavirus zagotovo izpostavlja tveganja, povezana z veliko odvisnostjo in koncentracijo, podnebne spremembe pa so začele spreminjati vedenje proizvajalcev ter potrošnikov. Te lahko utirajo pot ponovnemu premisleku in oblikovanju bolj trajnostnih modelov, vsekakor pa so pomembne tudi za Evropski zeleni sporazum.

Translate »