The New Humanitarian (TNH) je objavil seznam 5 trendov v politikah humanitarne pomoči, ki jih moramo spremljati v letu 2020: bolj zelena pomoč, več mrežne porabe, digitalne grožnje, nove grožnje humanitarnemu prostoru, reformiranje reform. “Vsi trendi niso novi, in niso v posebnem vrstnemu redu, vendar bodo kljub temu najverjetneje ključni za spremembe, odpiranje priložnosti in zahtevanje pozornosti pri oblikovanju odzivov v nujnih primerih,” pravi TNH.
Bolj zelena pomoč
Bolje pozno kot nikoli? Letos bodo številne humanitarne agencije reflektirale o svojem vplivu na okolje, kako ga zmanjšati ter kompenzirati svoj podnebni odtis. Ob tem ko podnenben spremembe potiskajo vse več in več ljudi na nove ravni krize, se navade humanitarnega sektorja, da veliko letijo, uporabljajo umazane dizelske generatorje in vozijo ikonična 4×4 vozila, zdijo vse bolj neprimerne.
Te težave bi lahko bile močno orožje za tiste, ki zahtevajo več pomoči, ki temelji na denarju – zakaj pošiljati stvari čez pol svet? Lahko bi promovirali tudi večjo vlogo lokalnih humanitarnih skupin – zakaj bi pripeljali svoje vodje s čezoceanskimi leti?
Toda nekatere stvari bo težje premakniti. Mednarodna pomoč po naravi vključuje prevoz blaga in potnikov: tovornjaki (in včasih letala) so nepogrešljivi za premikanje hrane in drugih dobrin. Kljub temu, spremljajte, kako bodo humanitarne agencije v 2020 objavile načrte za bolj zelene operacije – s kompenzacijami, spremembami pri naročanju, recikliranju, več obnovljivih virov in celo z več Skype klici.
Več mrežne porabe
Velike donatorice mendarodne humanitarne pomoči, vključno z ZDA, EU in Svetovno banko, so spremenile svoje načine poslovanja. “Silosi” različne porabe na dolgoročnih razvojnih in humanitarnih projektih so stvari preteklosti. Skupaj s pridruženimi napori za gradnjo miru se je pojavil pristop trojnega neksusa (združevanje humanitarnega, razvojnega in mirovnega dela). Humanitarne agencije in vlade lahko zdaj dostopajo do denarja za pristope, ki imajo v mislih “večjo sliko” in nova partnerstva.
Take spremembe pri vsaj 60 milijardah dolarjev pomoči na leto, bi lahko omogočile pomoč, ki bi transformirala življenja za okrog 168 milijonov ljudi, ki v letu 2020 potrebujejo nujno pomoč. Dolgotrajno razseljene osebe, begunci_ke in drugi ljudje, ki vsako leto potrebujejo pomoč, bi lahko imeli od tega največ koristi.
Teorija mrež ni tako daleč od starega aforizma “učiti osebo, kako ribo uloviti”.
Toda porabiti več pomoči bolj koherentno, je lažje reči kot uresničiti. Globoki problemi v zahtevnih krajih postanejo taki z razlogom: ni jih lahko ensotavno rešiti. Narediti stvari manj nepovezane vključuje veliko premikajočih se delov. Politične in varnostne agende zapletajo sliko, prav tako težko premikanje institucij in odstonost volje za tveganje. Javna razveza največjih donatoric v letu 2019 kaže na začetek širšega sprejemanja. Kljub temu da se kolesa birokracije vrtijo počasi, bi se moralo v letu 2020 pojaviti več mrežnih projektov in nova doktrina bo na preizkusu v večjem merilu.
V najboljšem primeru mora mrežna poraba naslavljati globlje vzroke kriz in financirati dolgoročne rešitve, ne da bi stale več. V najslabšem primeru bi ta pristop lahko razvodenel nevtralnost humanitarne pomoči in onemogočil, da pomoč doseže, tiste, ki jo najbolj potrebujejo.
Digitalne grožnje
Humanitarne skupine imajo vse več podatkov o ranljivih ljudeh in krajih, kar je vsekakor zelo tvegana pozicija, saj imajo informatcije, ki so lahko strateško dragocene za druge strani, nekatere od njih so sovražne.Občutljivi podatki v napačnih rokah lahko pomenijo tveganje za življenja. Humanitarni sektor začenja čutiti težo, ki prihaja z zbiranjem in shranjevanjem digitalnih informacij stotin tisočev ljudi. Če gre za državno podprte vohune ali izsiljevalce, ki injecirajo sovražno izsiljevalsko programje, je neprofitni sektor vedno tarča in ni imun za kršitve in črve, ki vplivajo na vlade in podjetja.
Obstajajo novi napori za profesionalizacijo odgovornih pristopov do podatkov in kibernetske varnosti – da bi zaščitili vč kot ljudi, katerih osebni podatki so bili spremenjeni v bite in bajte. Razkrite infromacije zaradi vdorov ali izsiljevanja lahko močno prizadenejo ugled nevladne organizacije ali agencije ZN. Informacije so lahko uporabljene tudi kot dezinformacije, kar zmanjšuje zaupanje v institucije in širše humanitarno delo.
Kljub temu so ključni IT sistemi redko zadovoljivi, prav tako je na tem področju premalo zaposlenih. Težko je vedeti, kje so ranljivosti in, če so se uspešni napadi ali krštive sploh že zgodili: razkirtij je malo, regulativni nadzor šibek, slabo je tudi sodelovanje med agencijami.
Nove grožnje humanitarnemu prostoru
“Krčenje humanitarnega prostora” se morda zdi kot stara zgodba, vendar se zdi da osnovna načela zakonov in dolgo znani principi sodelovanja zdaj prihajajo v čase še večjih preizkušenj.
Humanitarni prostor ni toliko skrčen, kot je v nevarnosti za napade.
Humanitarni delavci_ke in organizacije so postali vojaške tarče v vojnah (Sirija, Južni Sudan) in predmet sovražnih kampanj na družbenih omrežjih. Nekateri kraji so postali “no-go zones” zaradi protiterorističnih regulacij in pravnih tveganj za NVO. Veliki donatorji imajo nerealistične “zero-tolerance” zahteve glede diverzije pomoči. Vlade se skličujejo na boj proti terorizmu, zato da lahko blokirajo dostop pomoči, kljub temu da mendaordno pravo določa, da mora civilno prebivalstvo dobiti pomoč, ne glede na to, pod čigavim nadzorom so. Zaupanje v to načelo je tako oslabljeno, da sta Nemčija in Francija začeli kampanjo humanitarne diplomacije za širjenje strateške narative, da je v “interesu vseh”, da se spoštuje mednarodno pravo in “olajšuje humanitarno delovanje”.
To je problem tudi v nekaterih izmed področij, ki so v najbolj kritičnih situacij v letu 2020, kot so severvzhodna Nigerija, Jemen in severna Sirija in pomenijo vse večje težave za humanitarno telo.
Reformiranje reform
Več kot milijon ljudi dela v humanitarnem delu. Ekosistem prekrivajočih se agencij, financiranja in odločanja bi lahko naredilo še več za ljudi v stistki. Think tanki, donatrji in Svetovni ekonomski forum, ter menedžerke_ji in drugi še naprej iščejo nove načine razmišljanja o sistemu, ki bi bil odporen na spremembe. Kje so nove ideje in ali bodo uresničene?
The Grand Bargain, paket reform med velikimi donatoricami in skupinami za pomoč, bo v letu 2020 vstopil v četrto leto. Moral bi pomagati odpraviti nekatere pomanjkljivosti sektorja in dobil oceno na pol polnega kozarca v letu 2019. Študija je pokazala, da na poti spremembam običajno stoji politika in ne tehnične pomanjkljivosti. Z novo vodjo, nizozemsko ministrico za tujo trgovino in razvojno sodelovanje Sigrid Kaag, bo paket reform verjetno na mizi š nekaj let.
Medtem je spremembe doživel še en napor za reforme Inter-Agency Standing Committee (IASC), telo za politike na visoki ravni, ki mu predseduje vodja humanitarnega dela pri ZN.Prioritete IASC, ki se včasih prekrivajo s tistimi, ki jih ima Grand Bargain, vključujejo izboljšanje dela višjega managementa, narediti humanitarne operacije bolj odgovorne, naslavljati spolne zlorabe in izkoriščanje ter posvajanje neksusnega pristopa.
Prizadevanja za reforme so večni cilj v humanitarnem sektorju, vendar so spremembe počasne.
Članek v celoti najdete tukaj. Preberite tudi prispevek o 10 humanitarnih krizah, ki jih moramo spremljati v tem letu.