SOS telefon: Ni ji sodil, vzel ji je življenje

Društvo SOS telefon, ki nudi pomoč otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, se je z izjavo odzval na poročanje medijev o intimnopartnerksih umorih. Pri poročanju o tragičnih dogodkih namreč pogosto zasledimo opise, kot so »Sodil ji je, nato vzel življenje še sebi« ali »Na ta dan je Janez sodil svoji bivši partnerki«, ter podobno. Ker so se v Društvu SOS telefon zavezali, da bodo pozorni na način poročanja ob takšnih dogodkih, opozarjajo, zakaj je uporaba izraza »sodil ji je«, zavajajoča in neustrezna.

Če pogledamo najbolj osnovno definicijo izraza soditi po slovarju slovenskega knjižnega jezika, vidimo, da soditi pomeni »odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo« ali »ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh«. Če poenostavimo, to pomeni, da ima posameznik ali skupina v rokah moč, da presoja o ustreznosti/neustreznosti, pravičnosti/nepravičnosti, pravilnosti/nepravilnosti neke zadeve. Da ima v rokah žezlo pravice, po kateri na osnovi preverjenih dejstev odloča o primerni kazni za določena dejanja. Če takšno terminologijo prenesemo v sfero intimnopartnerskih odnosov in intimnopartnerskih umorov, hote ali nehote reproduciramo staro patriarhalno ideologijo, po kateri ima moški ekskluzivno pravico nad življenjem ženske. Pravico, ki se razteza od vsakodnevnega dogajanja v družini, regulacije najmanjših življenjskih potreb, pa do presojanja o njenem življenju. Ustvarja se vtis, da je moški svoji bivši ali aktualni partnerki odvzel življenje po določeni presoji in obsodbi, ki mu ni dopustila druge možnosti. Moški, kot absolutni gospodar življenja ženske.

Pogosto zasledimo prepričanja, ki opravičujejo takšna dejanja, z razlago, da moškemu kaj drugega ni preostalo, saj da ga je partnerka bodisi izzivala ali da jo je imel tako zelo rad, da njenega odhoda ni mogel preboleti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da raziskave o intimnopartnerskih umorih jasno kažejo, da povzročitelji sebe razumejo kot poglavarje odnosov in družine, partnerko pa kot lastnino, ki jo lahko zadržijo tudi s silo. Umor v takšnih zgodbah, je po prepričanju povzročiteljev, pogosto zgolj sojenje  uporni oz. kljubovalni partnerki, ki ga bodisi ni ubogala ali ga je zapustila.

Če takšno terminologijo uporabljamo tudi v javnosti, se lahko zgodi, da reproduciramo stereotipna razumevanja o vzrokih za takšne tragične dogodke, ki spregledajo kontekst predhodnega nasilja in dinamike moči v nasilnem odnosu. Krivda se pogosto prerazporedi med oba akterja in se spregleda, da gre za hladnokrvni odvzem življenja drugi osebi, ki nima in ne sme imeti nobenega opravičila. Prav je torej, da se zavedamo, da so takšni opisi neustrezni in lahko tudi nevarni, saj nasilnim moškim, dajejo občutek, da lahko svojim partnerkam neomejeno sodijo. Tudi tako, da odločajo o njihovem življenju in smrti.

Celotno sporočilo za javnost