Trenutno je v obravnavi glavno orodje EU za spopadanje s podnebnimi spremembami – Uredba o delitvi naporov, ki zajema 60 % vseh emisij v EU. Uredba določa zavezujoče nacionalne cilje za zmanjšanje emisij med letom 2021 in 2030  v sektorjih, ki niso vključeni v evropsko shemo trgovanja z emisijami (promet, stavbe, kmetijstvo in odpadki). Podnebna razvrstitvena lestvica, ki sta jo pripravili organizacija Carbon Market Watch in mreža Transport & Environment, daje vpogled v stališča posameznih držav članic. Na podlagi indeksa uvršča države med tiste, ki se zavzemajo za okrepitev Uredbe in tiste, ki jo želijo oslabiti.

Države članice (z izjemo Švedske, Nemčije in Francije) namreč skušajo oslabiti predlog Uredbe s tako imenovanimi fleksibilnostmi (flexibilities), ki lahko močno ogrozijo zaveze, ki si jih je EU zadala s Pariškim dogovorom. Fleksibilnosti vključujejo začetno točko štetja emisij, ki bi morala biti realno stanje emisij leta 2020, pa je trenutno postavljena na povprečje  med letoma 2016 in 2018, prenašanje presežkov prihrankov emisij iz ETS sektorja v netrgovane sektorje ter prenašanja prihrankov emisij iz sektorja rabe tal, sprememb rabe tal in gozdarstva (Land use, land use change and forestry – LULUCF) v netrgovane sektorje.

Slovenija se je uvrstila šele na 16. mesto, saj je v Bruslju močno zagovarjala prehod prihrankov emisij z naslova upravljanja z gozdovi v netrgovane sektorje, ki sicer v trenutnem predlogu Evropske komisije niso predvideni. Hkrati pa je Odbor za zadeve Evropske unije sprejel eno najambicioznejših stališč v EU (posnetek seje). Več o samem stališču in kako bi to lahko izboljšalo ambicioznost Slovenije si lahko preberete tudi v analizi razvrstitvene lestvice.

Države članice trenutno usklajujejo skupno stališče o Uredbi o delitvi naporov. Ko bodo dosegle dogovor, se bodo začeli pogovori z Evropskim parlamentom. Končni zakon naj bi bil sprejet do konca leta 2017.

Translate »