Razmišljanje: Svetovni dan beguncev

20. junija ves svet obeležuje svetovni dan beguncev. Kaj pravzaprav obeležujemo oz. »praznujemo«? Po podatkih Združenih narodov vsako minuto 20 ljudi pusti vse za sabo, da bi ubežali vojnam, nasilnim konfliktom in preganjanju. Več kot 70 milijonov ljudi na svetu je že bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Od tega jih je 41 milijonov notranje razseljenih (torej se še vedno nahajajo na območju svoje države), 26 milijonov jih je beguncev (torej se nahajajo v drugih državah, kjer so našli zatočišče in dobili mednarodno zaščito) in 3,5 milijonov jih je prosilcev za azil (torej se nahajajo v drugih državah, kjer si želijo zatočišča, vendar statusa begunca še vedno niso dobili).

Nekateri politiki in mediji (tudi v Sloveniji) nas poskušajo prepričati, da večina vseh teh ljudi prihaja (ali je že prišla) »k nam« v Evropo. To ne drži. Več kot 80% vseh beguncev namreč ostane v sosednjih državah in to predvsem v državah globalnega Juga. Le redki uspejo do trdnjave Evrope. Zakaj? Ker je izjemno težko priti do Evrope, še težje pa v Evropo in v EU države. Ne verjamete? Vsem nam, ki smo se rodili v »pravih« delih sveta in držimo v rokah »prave« potne liste, res ni težko. Mi lahko potujemo kamorkoli želimo. A za večino ljudi na svetu to ne velja. Mnogi izjemno težko potujejo zgolj v sosednje države, kaj šele v države EU, ki imajo izjemno rigidna pravila in za večino ljudi z globalnega juga izjemno zaprta vrata.

Države, ki gostijo največje število beguncev, so: Turčija (približno 3,7 milijonov beguncev), Libanon (pr. 1,5 miljona), Pakistan (pr. 1,4 milijona), Uganda (pr. 1,2 milijona), Sudan (pr. 1,1 milijon) in Nemčija (pr. 1,1 milijon), ki so (z izjemo Nemči je) tudi vse »sosednje države«. Glede na število ljudi, ki so zaradi politične, gospodarske in humanitarne krize prisiljeni zapustiti Venezuelo, bi morda na ta seznam držav kmalu lahko uvrstili tudi Kolumbijo.

Nikakor ni moj namen tehtati med različnimi vojnimi/kriznimi žarišči na svetu, vendar se mi vseeno zdi pomembno omeniti, da mednarodna skupnost nedvomno veliko pozornosti namenja nekaterim – tistim, ki iz takšnega ali drugačnega razloga posegajo v geopolitične interese držav globalnega Severa – in zelo malo ali skoraj nič pozornosti drugim – tistim, ki se odvijajo recimo na območjih, kjer ni nafte ali drugih naravnih virov, po katerih bi pohlepno posegale države globalnega Severa. Ena takšnih je bila recimo Ruanda, ko je leta 1994 mednarodna skupnost »obrnila hrbet« in dopustila genocid nad Tutsiji.

Naj se vrnem k trditvi, da je izjemno težko priti do Evrope, še težje pa v Evropo in v EU države. In kaj potem, ko nekomu uspe priti v trdnjavo Evropo ali celo v eno izmed EU držav ali celo v prav željeno EU državo (Slovenijo?)? Ali imajo potem ljudje razlog za »praznovanje«? Nekateri prav gotovo – vsaj z vidika, da so uspeli zbežati in pribežati (in pri tem ostati živi). Nekateri kljub temu ne morejo praznovati, saj so izgubili preveč dragocenih ljudi, videli preveč groznih reči, ki jih še vedno preganjajo, in izgubili smisel v življenju, ki ga ni enostavno ponovno najti.

Brez tega pa življenje težko ponuja razloge za praznovanja. In kako je iskati nov smisel v življenju v Sloveniji? Nimam odgovora. Odgovorov je toliko, kot je begunk_cev. Predlagam vam, da sami vprašate katero ali katerega izmed teh nekaj begunk_cev, ki živijo med nami (ni jih težko spoznati, Slovenija je zelo majhna!). Od leta 1995 do (junija) 2019 je v Sloveniji mednarodno zaščito dobilo samo 858 oseb (za ilustracijo – to je približno toliko, kot je prebivalcev majhne vasi, iz katere prihajam jaz). Nekatere od njih so se iz Slovenije potem odselile, tako da po podatkih Urada za sprejem in integracijo migrantov trenutno v Sloveniji živi samo okrog 570 oseb z mednarodno zaščito. Za primerjavo – v Sloveniji živi več kot 176.000 ljudi, ki niso slovenski državljani. Begunci torej predstavljajo približno 0,32% vseh migrantov / tujcev / priseljencev ali kakor koli že imenujemo to skupino ljudi, ki se mora (hoče) v slovensko družbo vključiti (integrirati ali asimilirati?).

V okviru projekta »Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije (NIEM)« smo pripravili poročilo o izvajanju politik integracije upravičencev za mednarodno zaščito v Sloveniji, nato pa še primerjalno poročilo, ki zajema 14 EU držav. Obe poročili temeljita na podatkih za leto 2016, saj se je raziskava izvajala v letu 2017, poročili pa pisali potem v letu 2018/2019. Projekt NIEM temelji na predpostavki, da bi moralo oblikovanje migracijske in integracijske politike temeljiti na zanesljivih uradnih podatkih – statističnih, pravnih, upravnih, finančnih in podatkih o javnih politikah. Brez tovrstnih informacij je težko oblikovati racionalno politiko, zato je pomembno ustvarjati in izvajati »politiko, ki temelji na dejstvih«, tj. politiko, ki temelji na znanju in empiričnih dokazih.

Znotraj raziskovalnega dela projekta je bilo razvito orodje za spremljanje in celostno vrednotenje integracije upravičencev do mednarodne zaščite ter za prepoznavanje dobrih praks in ovir pri integraciji beguncev. Glavne ugotovitve primerjalne študije (nekakšno povprečje stanja v 14 EU državah):

  • Kakovost politik integracije oseb z mednarodno zaščito se, kljub standardom, ki jih določa pravo EU in mednarodno pravo, od države do države zelo razlikuje. Evropa še zdaleč ne zagotavlja enakih pogojev za begunce, da bi dosegli boljše življenje.
  • Med sektorji, ki si najbolj prizadevajo pomagati, sta v večini držav zdravstveni in izobraževalni sektor. Veliko težje je za
  • begunce na področju nastanitve (javna stanovanja), zaposlovanja in usposabljanja.
  • Države so veliko boljše pri zagotavljanju dostopa do pravic kot pri izvajanju politik in ukrepov, ki potem v praksi zagotavljajo uživanje teh pravic (torej integracijo).
  • Administrativne ovire so zelo razširjene, zlasti pri dostopu do stanovanj.
  • Eden največjih izzivov evropskih držav je usklajevanje politik in vključevanje lokalnih prebivalcev in beguncev v oblikovanje rešitev.
  • Za razvoj in izvajanje svojih politik večina nacionalnih vlad ne deluje v partnerstvu s civilno družbo ter lokalnimi in regionalnimi vladami.

Tudi pri nas ne vem, če se vlada zaveda pomena in pomembnosti delovanja civilne družbe. V Sloveniji deluje kar nekaj organizacij/iniciativ civilne družbe (in posameznikov), ki si prizadevajo za izboljšanje integracijskih možnosti za begunce (in migrante), ki nudijo različne oblike podpore pri vključevanju v družbo in ki begunce ne tretirajo kot nemočne žrtve temveč kot sebi enako-
vredne ljudi z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki jih vsak od nas ima. Pogo- sto namreč opažam (tudi v medijih), da se od beguncev (migrantov) pričakuje, da so prijazni, delovni, vljudni, spoštljivi, pošteni, talentirani, izjemni (in še kaj) ter da nimajo oz. vsaj ne kažejo nobenih slabih lastnosti. Zakaj že?

mirovni inštitutMaja Ladić, Mirovni inštitut


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1