Članice mladinskih aktivističnih skupin Amnesty International iz Maribora in Pirana so se na Lampedusi pridružile kolegicam in kolegom iz celotne Evrope. Oktobra 2019 je na majhnem otoku na pol poti med Evropo in Afriko namreč ob robu žalne slovesnosti potekalo srečanje aktivistov, na katerem so se seznanili s kruto realnostjo migracij čez Sredozemsko morje ter udeležili pričevanj preživelih in predavanj humanitarnih organizacij, ki delujejo v Sredozemskem morju.

Od začetka leta 2014, ko je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, začela opazovati in beležiti migracije v Sredozemlju, je med poskusom prečkanja morja iz držav Afrike v države Evrope umrlo več kot 15 500 ljudi. Upravičeno lahko sklepamo, da je število verjetno še večje, ker nihče ne beleži, koliko ljudi se dejansko odpravi na življenje ogrožajoče prečkanje morja v neprimernih plovilih.

Ko smo prispeli na Lampeduso, smo hitro ugotovili, da na otoku ne vladajo izredne razmere. Na lokalno letališče vsak dan prileti nekaj potniških letal, ki pripeljejo (večinoma) italijanske turiste, ki pridejo na oddih in uživajo na peščenih plažah. Ko sem se kot spremljevalec skupine aktivistk sprehodil po mestu in prehodil glavno ulico, ki se raztega čez skoraj celo mesto, sem dobil občutek, da bi lahko bil v katerem koli drugem južnem italijanskem obalnem mestu. Upokojenci v senci stavb na ulici opazujejo mimoidoče, na glavnem trgu ulični trgovci prodajajo cenene spominke, v pristanišču ribiči pripravljajo opremo pred odhodom na odprto morje, mladi fantje pa kljub veliki konkurenci pametnih telefonov vseeno poskušajo na vespah pridobiti pozornost deklet pred cerkvijo. Izredno stanje, ki ga slikajo mediji in politiki, se na ulici ne opazi. To seveda ne pomeni, da prebivalci Lampeduse ne občutijo sprememb, ki so se zgodile v zadnjih letih. Če jih kdo občuti in vidi neposredno, so to prav oni. Vendar resne grožnje njihovemu standardu ne predstavljajo prišleki, ki se uspejo v obupnih pogojih prebiti do otoka. Domačini se bolj kot prebežnikov želijo otresti negativne podobe, da je na otoku izredno stanje in pozivajo k večji solidarnosti znotraj EU, kjer se veliko držav otepa kakršne koli solidarnosti z državami na jugu, ki zaradi geografske lege predstavljajo ne samo vstopno točko za Italijo, temveč vso Evropsko unijo. Srednješolci z Lampeduse, s katerimi so se srečale tudi aktivistke iz Slovenije, so pojasnjevali, da prebivalci niso jezni na Afričane, ki bežijo pred preganjanjem in pomanjkanjem, temveč so jezni in razočarani nad Evropejci, ki ne izpolnjujejo obvez, h katerim so se države zavezale znotraj EU, če osnovne človeške solidarnosti ljudi v najbogajtejših državah sveta niti ne omenimo. Poleg ribarjenja namreč velik del lokalnega gospodarstva predstavlja turizem, ki zaradi senzacionalističnega poročanja o »nevarnosti«, »invaziji« in »izrednih razmerah« trpi izgube. Sistem procesiranja prišlekov je namreč utečen že do te mere, da tihotapci ljudem na čolnih dajejo navodila, da pred obalo Lampeduse počakajo obalno stražo. Ta jih preda italijanskim organom, ki v sodelovanju z evropskimi organi, Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in IOM vodijo postopke ugotavljanja statusa. Iz sprejemnih centrov so ti ljudje premeščeni v migracijske centre po Italiji, od koder so nato nekateri premeščeni v okviru evropskega sistema premestitev in UNHCR-jevega sistema preselitev.

Na žalost nimajo vsi, ki se na obalah Libije in Tunizije odpravijo na nevarno pot, enake sreče. V Libiji obalna straža s finančno in materialno podporo Evropske unije namreč prestreza čolne, ljudi z njih pa vrača v Libijo v razmere, kjer so žrtve nesankcioniranih posilstev, umorov, izsiljevanja, ugrabitev ter prisilnega sodelovanja v oboroženih konfliktih. Prav tako so po poročanju Komisije za Libijo (ustanovljene s strani Varnostnega sveta Združenih narodov), dokumentirane kršitve človekovih pravic neposredno s strani libijske obalne straže vključno z usmrtitvami in mučenjem. To je razlog, da čolni odrinejo večinoma ob večernih urah, ko se na morje spusti tema. Tudi tisti, ki se prebijejo iz območja nadzora libijske obalne straže, še zdaleč niso na varnem. Večina čolnov je namreč neprimernih za plutje in so po vrhu preobremenjeni, da bi uspeli varno priti do katere od varnih obal na italijanskih otokih. Veliko čolnov se tako potopi ali v paniki obrne sredi morja, kjer jih zaradi izjemno agresivnega nastopa italijanskih oblasti pod nekdanjim notranjim ministrom Salvinijem ne rešujejo niti evropske uradne mornarice (operacija Mare Nostrum, ki je bila zagnana po grozoviti tragediji manj kot kilometer stran od italijanske obale, v kateri je utonilo več sto ljudi, je bila ustavljena že po enem letu), niti plovila mednarodnih organizacij, ki so jih italijanski organi pregona skoraj vse prisilili v ustavitev svojih operacij. Tako je usoda ljudi na morju odvisna samo še od naključja, ali jih bodo mogoče prestregle mimoidoče ladje italijanskih ribičev. Ti so se v grozoviti situaciji na morju izkazali za zadnji branik humanosti. Čeprav mednarodno pomorsko pravo zavezuje prav vsa plovila na morju, da pomagajo brodolomcem, obstajajo kredibilna poročila, da se mimoidoče ladje izogibajo reševanju. Ribiči, ki na morju preživijo velik del dneva, brodolomcem pomagajo ne glede na dejstvo, da je zaradi Salvinijeve zakonodaje ta pomoč po ovinkih postala kriminalizirana. Kot je povedal Carlo Giarratano, eden od mnogih italijanskih ribičev, ki okrutnih kazni za pomoč migrantom ne upoštevajo, v intervjuju za Guardian, »ne bi nikoli več zbral poguma, da se soočim z odprtim morjem, če bi ignoriral klice na pomoč.«.

Razmere, v katere se odpravijo ljudje iz severnih obal Afrike so izjemno nevarne, njihova usoda pa je odvisna od velikega števila naključij, na katera sami nimajo nikakršnega vpliva. Kot smo slišali v pričevanjih preživelih brodolomcev, se ljudje zavedajo, kakšna velika nevarnost jim preti, če ne znajo plavati, a se vseeno v temi odpravijo na odprto morje v razpadajočem čolnu. Kljub izjemni nevarnosti  se ti ljudje vseeno odločijo, da bodo vseeno preizkusili srečo, ker so razmere v Libiji tako slabe, da življenje-ogrožajoča pot na Lampeduso še vedno predstavlja boljšo alternativo. Da so razmere v Libiji slabe in zakaj je za veliko ljudi v Afriki zavestna odločitev za nevarno pot še vedno najbolj smiselna alternativa, smo lažje razumeli na podlagi številnih pričevanj ljudi iz različnih držav, ki so preživeli nevarno pot čez morje. Za nekatere mlajše udeleženke in udeležence, ki so prvič v živo pred sabo videli dejanske ljudi, ki so utrpeli grozote, za katere Evropejke in Evropejci slišimo samo po radiu ali po TV, so bila pričevanja čustveno intenzivni dogodki. Solze staršev, ki po enem letu še vedno niso izgubili upanja za dva otroka, izginula med brodolomom v morju sredi noči, se v živo človeka dotaknejo močneje, kot pa najbolj nazorne statistike.

Situacija se v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti ne bo radikalno izboljšala. Mnogim Evropejcem se zdi problematika neregularnih migracij čez Sredozemlje zaradi izjemne kompleksnosti neobvladljiva, reševanje pa otežujejo politične stranke, ki s poenostavljenimi populističnimi rešitvami probleme povečujejo, čeprav za hitro posredovanje obstajajo strokovno pripravljeni načrti ukrepanja. Koordinirano ukrepanje evropskih držav bi breme in odgovornost ukrepanja porazdelilo iz prekomerno obremenjenih držav na evropskem jugu na obvladljive prispevke vseh evropskih držav. Za krizo človečnosti v Sredozemlju poznamo rešitve, ki pa jih vlade evropskih držav niso sposobne ali voljne sprejeti in udejanjiti (primer predloga kriznega ukrepanja za evropske države Amnesty International in Human Rights Watch lahko preberete tukaj).

Trenutno je na svetu približno 26 milijonov beguncev, večina jih je nastanjenih v državah v razvoju. V luči projekcij IOM-a in IPCC-ja (Mednarodna komisija Združenih narodov za podnebne spremembe), ki napovedujejo do leta 2050 približno 50 milijonov dodatnih okoljskih beguncev, je zastrašujoče dejstvo, da unija najbogatejših držav na svetu, kjer je doma pol milijarde ljudi, ni sposobna sistemsko in v skladu s sprejetimi standardi človekovih pravic in mednarodnih zave oskrbeti približno 60 000 migrantov, ki bodo v letošnjem letu po neregularnih poteh prišli v Italijo, Španijo in Grčijo.

Na jutro, ko smo mladinske aktivistke in aktivisti, mentorji in predavatelji skupaj z naključnimi italijanskimi turisti na rednem letu odpotovali z otoka v udobnem letalu, nas je ulovila novica, da se je ponoči blizu otoka prevrnil še en čoln s približno petdeset ljudmi. Med 13 trupli, ki so jih že našli, so bile same ženske. Epiloga tragedije v Sredozemlju ni še nikjer na vidiku.

amnesty

Pripravil: Samo Selimović, Amnesty International Slovenije

ribic

Prebivalci Lampeduse so v znak solidarnosti in kot upor proti nehumanim kaznim, ki jih prejemajo ribiči, ki brodolomcem rešujejo življenja in jih pripeljejo v italijanska pristanišča, zagnali akcijo #iosonopescatore (v prevodu »Tudi jaz sem ribič).

vrata_evrope

  1. 10. 2013 je manj kot kilometer stran od obale Lampeduse življenje izgubilo več sto ljudi. Tragedija na žalost ni bila izoliran dogodek, IOM ocenjuje, da je od leta 2014 v Sredozemskem morju izgubilo življenje že več kot 15 000 ljudi. Preživeli brodolomci, prebivalci Lampeduse ter predstavniki različnih humanitarnih organizacij iz celotne Evrope smo obeležili tragedijo s spominsko slovesnostjo na kopnem in na morju.

yosef in teameYosef and Teame sta preživela tragedijo 3. oktobra 2013. Povedala sta, da je v popolni temi nekdo na preobremenjeni ladji z več sto ljudmi zažgal odejo v upanju, da bi ogenj v temi videla obalna straža in ladjo prišla rešiti. Ogenj se je razširil, med bežanjem ljudi z ene strani ladje na drugo pa se je ta potopila in s sabo pod morje potegnila več sto ljudi.


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.TLG,SLOGA MRS

Translate »