Razmišljanje: Prihodnost izobraževanja – individualna odgovornost ali družbeni izziv?

24. januar je letos drugo leto zapored mednarodni dan izobraževanja, ki ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Smo v letu 2020 in izobraževanje je praktično del našega vsakdana.  Polne strani časopisov in strokovnih središč o konceptih vseživljenjskega učenja in neskončnih možnosti izobraževanja. Pa je res tako?

Statistike Unesca pravijo, da v svetu 57 milijonov otrok ne hodi v šolo, 103 milijone mladih je nepismenih, 60 % teh pa je žensk. Statistika govori tudi o tem, da 1 leto šolanja dlje za ženske lahko poveča njihov dohodek za 20 % in s tem njihovim družinam omogoči lažje življenje. Možnosti za preživetje otrok izobraženih žensk je za 50 % večja. 4. trajnostni cilj za razvoj predvideva kakovostno izobraževanje kot enega osnovnih gradnikov naslednjega tisočletja. Cilj stremi k temu, da bi do leta 2030 vsi mladi imeli možnost izobraževanja, osnovno raven pismenosti, in da bi se na splošno izboljšalo stanje ter upoštevanje človekove pravice do izobraževanja.

Če gledamo na izobraževanje iz vidika opazovalcev in tistih, ki smo bili v slovenski kontekst izobraževanja vključeni skoraj 20 let, lahko opazimo mnogo stvari. FRAN (Slovar inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) opredeljuje izobraževanje kot načrtno razvijanje sposobnosti, ki vključuje seznanjanje z dosežki različnih področij človekove dejavnosti. V procesu izobraževanja je njegova uniformnost postala utesnjujoča. Tisti, ki kakorkoli odstopajo od ustaljenega vzorca povprečnega ali nadpovprečnega učenca, se zdi, da so v šolskem prostoru pogosto izgubljeni. Na izobraževanje imajo vedno večji vpliv tudi starši in njihova prepogosto previsoka pričakovanja ter vse večji pritiski na učitelje in izobraževalce.

Zdi se, da je zadnji čas, da izobraževanje premislimo na novo. Da se transformira iz podajanja znanja v usmerjanje, raziskovanje in krepitve veščin ter iskanja inspiracije. V usmerjanje in spodbujanje potencialov posameznika. V spremembo iz uniformnosti v različnost. V tisto, kar naj bi po definiciji izobraževanje bilo – načrtno razvijanje sposobnosti za to, da mladi postanejo najboljša verzija sebe. Velika naloga je za to tudi na strani nas, izobraževalcev, ki moramo preko različnih neformalnih metod navdihovati tudi učitelje v šolah, ki so odprti za sodelovalne procese, za podporo razvoja potencialov mladih. Za to, da pri mladih skupaj spodbujamo pogum, kreativnost, domišljijo, da jim odpiramo prostor in jim ga pomagamo držati, takrat ko sami tega ne zmorejo. Da jim dovolimo, da so jezni, da so žalostni, da gredo skozi pot, ki jih preko frustracije pripelje do novih spoznanj, saj so ravno na tiste svoje dosežke najbolj ponosni. Do velikih stvari v življenju ni lahkih poti. Zato prevzemimo odgovornost in skupaj soustvarimo modele in prostore, ki zares izobražujejo mlade in malo manj mlade v odgovorne, empatične posameznike, ki skupaj soustvarjajo boljši in bolj solidarnostni jutri. In naj zaključimo z mislijo Nelsona Mandele »Izobraževanje je najbolj močno orožje, ki ga lahko uporabiš za spreminjanje sveta«. Uporabimo ga, vsak dan, za to, da spreminjamo svet – na bolje.

pina-logo
Maja Drobne, Kulturno izobraževalno društvo PiNA


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.TLG,SLOGA MRS