Ana. Deklica, ki je bila zaljubljena v knjige. Njena obsedenost z branjem se je skoraj končala s požarom. Sredi noči je namreč brala knjige tako, da je z odejo pokrila sebe, svečo in knjigo. Za siroto, ki je izgubila mamo zaradi lakote po prvi svetovni vojni, so bile knjige sanjski svet, v katerega se je zatekla po celodnevnem delu na kmetiji. Obiskovanje šole je bilo rezervirano samo za premožnejše. Ker je bila Ana vedoželjna, so ji izjemoma dovolili redke obiske pouka. Naučila se je brati in pisati.

Pismenost je ključna veščina in ključno merilo izobraženosti prebivalstva. Na svetu je še vedno 750 milijonov ljudi, starejših od 15 let, ki ne znajo brati in pisati. V zadnjih dveh stoletjih je pismenost drastično narasla. Leta 1820 je samo 12 % prebivalcev znala brati in pisati. Danes je skoraj obratno. Nepismenih ostaja 17 % prebivalcev.

Ana je tik po izbruhu druge svetovne vojne v rokah pestovala prvorojenca. Videti je bilo, da se bo zgodba ponovila. Zaradi lakote je skoraj izgubila življenje. Vsak košček hrane je prihranila za otroke, zanjo ni ostalo skoraj nič. Tokrat je bilo življenje na Anini strani. Vsi so preživeli. Težko. Otroci so začeli obiskovati šolo. Naučili so se brati in pisati. Vzljubili so knjige. Brali so jih tudi ponoči. Kot Ana. Z odejo preko glave.

Čeprav se pismenost drastično zvišuje, prav tako tudi dostop do osnovnega izobraževanja, so pred globalno skupnostjo še vedno veliki izzivi. V državah v razvoju je pomanjkljiv dostop do izobraževanja ena največjih ovir napredka in razvoja družbe. Samo v Nigeriji je pismenost med mladimi še vedno  redka. Samo 3 6% mladih med 15 in 24 letom zna pisati in brati.

Ker Ana zaradi revščine in vojne nikoli ni imela možnosti obiskovati pouka, se je odločila, da bo skrb za šolanje otrok na prvem mestu v njenem življenju. S soprogom sta naredila domačo knjižnico, kjer so svetovni klasiki dobili svoje stalno mesto. Vsi otroci so dokončali vsaj srednjo šolo. Njena hči je bila prva v družini, ki je uspešno zaključila študij na fakulteti.

Cilji trajnostnega razvoja stremijo k temu, da bi do leta 2030 večina svetovnega prebivalstva znala brati in pisati. Dve tretjini svetovnega nepismenega prebivalstva predstavljajo ženske. Ko se ljudje naučijo brati in pisati, dejansko pomagajo sebi in družbi, v kateri živijo. Zaradi tovrstnega znanja se namreč znižuje stopnja kriminala, revščina in nasilje, izboljšuje se zdravje, povečuje zaposlovanje.

Kako povečati stopnjo pismenosti na svetu? O tem so se na nedavnem forumu Univerze Oxford pogovarjali strokovnjaki za izobraževanje in zagovorništvo. Marca 2018 so izdali naslednja priporočila za zvišanje pismenosti:

– Potrebno je vlagati v vseživljensko izobraževanje odraslih.
– Opismenjevanje je potrebno poučevati v materinščini.
– Ni dovolj razdeljevati knjig, potrebno je spodbujati pristno ljubezen do knjig.
– Opismenjevanje je potrebno vključevati tudi v druge razvojne programe.
– Za opismenjevanje je potrebno uporabljati tehnologijo, vendar na pameten način.

Anina vnukinja je natančno sto let po rojstvu male Ane sodelovala pri otvoritvi osnovne šole v eni najrevnejših držav sveta. Šola vsako leto omogoča pridobivanje znanja petstotim otrokom. Z osvojenim znanjem si otroci tlakujejo pot v boljšo in bolj zdravo prihodnost. Vsepovsod.

ADRA-logo-cela

Pripravila: Maja Ahac, Humanitarno društvo ADRA Slovenija


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1

Translate »