Razmišljanje: Mesec dvojk… ali leto 1984

22. je dan v aprilu, ki ga posvečamo Zemlji. Letos smo ga obeležili na različne načine, zagotovo pa bolj razpršeno, kot smo navajeni. Je pa tudi na ravni dogajanja v Sloveniji zanimiv datum za prihodnji, trajnostni razvoj Slovenije.

Namreč, 21. aprila 2020 se je Slovenija pridružila skupni pobudi 16 držav za ozelenitev gospodarstva po pandemiji Covid19. 22. aprila, na dan Zemlje, je bilo veliko izjav odločevalcev, ki so opevali naravne lepote Slovenije, tudi Ministrstvo za okolje in prostor je objavilo razmislek ter priporočila za bolj okolju prijazno življenje. Medtem pa je bil 21. aprila v odločanje sprejet zakon, ki je pod krinko okrevanja po pandemiji olajšal umeščanje objektov v prostor – po domače povedano vpliv na okolje in ljudi (zdravje) ne bo več pomemben kriterij, ki ga morajo upoštevati pri gradnji. To pa s tem, da so nevladnim organizacijam zelo otežili, če ne onemogočili, vključevanje in pritožbe v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. Ob tem pa si še vedno zakrivajo oči in trdijo, da seveda ni tako (kljub temu, da strokovnjaki na področju okolja trdijo drugače)

22. april 2020 pa je bil dan, ko bi presegli nosilno zmogljivost Zemlje, če bi vsi živeli tako, kot povprečen prebivalec Slovenije. Ta datum se vsako leto premakne nazaj, kar pomeni, da vse hitreje (iz)črpamo zmogljivost planeta.

Dejstvo je, da moramo vsak izhod iz krize načrtovati v skladu s kriteriji trajnostnega razvoja, še več, v skladu z omejitvami našega planeta. Trajnostni razvoj brez sistema, ki omogoča sodelovanje posameznikov in skupin, ni mogoč. Tudi ni mogoč, v kolikor se daje prednost gospodarstvu pred okoljem in ljudmi.

V času, ko se izmenično jezim (na politične odločitve) in sem navdihnjena ob opazovanju učiteljev ter učiteljic, sosedskih iniciativ, vznikle solidarnosti in hitrega prenosa dela iz pisarn domov. Poleg prilagoditve komuniciranju na daljavo je bilo potrebno prilagoditi načine dela, vrednotenja in nekaterih vsebin. Tako sem naletela na vsebine v osmem razredu, ki govorijo o oblikah gospodarskih družb. Predstavljene so bile oblike, kot so s. p., d. o. o. in d. d., ni pa bilo omenjenih drugih oblik organizacije, kot so na primer zadruge. Če želimo pripraviti mlade na delovanje v trajnostnem okolju, bi morali predstavljati tudi zadružniške in druge oblike delovanja v skupnosti (npr. neprofitne oblike združevanja kot so zavodi ter društva), kjer sta participacija in soudeležba posameznikov večja in so pogosto bliže konceptu trajnostnega razvoja.

Na nek način se počutim privilegirana, da lahko živim družbeni eksperiment. Po drugi strani pa čutim nemoč ob prepovedih in omejitvah – kako vplivati na pravičen razvoj družbe brez združevanja ter pretresanja idej izven malih mehurčkov, v katerih smo se znašli?

Odprtih je mnogo možnosti – možnosti razmisleka in udejanjanja organizacije družbe, ki bo pravična, ne bo temeljila na kapitalističnih vrednotah ter pohlepu, ne bo gledala na okolje in naravo kot nekaj, kar lahko izkoriščamo v neskončnost. Ljudje odkrivamo alternativne načine: od pridelkov z bližnjih kmetij, bližnjih kotičkov v naravi, pomoči sosedom in samoorganizacije prebivalstva (npr. stanovanjskih blokov) ter spletnega komuniciranja izven službenih parametrov. Do tega, da se ponovno učimo sobivanja, saj imamo manj možnosti neposredne potrošnje. Hitro se pokaže, česa vse ne potrebujemo, kaj pa je tisto, kar res menimo, da potrebujemo. Nevarnost pa preži ob potencialnem naraščajočem razslojevanju in dostopu do možnosti (kar se hitro vidi pri šolanju na daljavo).

Z okoljskega vidika je ta kriza začasno dobrodošla – vprašanje pa je, kako naprej – po isti poti, a še močneje? Ali bomo raje izbrali zeleno prihodnost, ki je obenem tudi bolj zdrava tako z vidika družbe kot okolja . Če bo zelena tudi pravična, seveda. Ob tem nam nekaj idej lahko ponuja odrast, kjer je jasno, kakšna je razlika med sedanjim stanjem, recesijo in trajnostno odrastjo. Zato premislek in akcija – za bolj pravično ter egalitarno družbo v okviru sposobnosti enega planeta.

Ali kolektivno zmoremo?

focus_nov_20090514

Pripravila: Živa Kavka Gobbo, Focus, društvo za sonaraven razvoj


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.TLG,SLOGA MRS