Razmišljanje: Kako se iz zgodovine ne naučimo ničesar

22. avgusta smo Zemljani obeležili letošnji dan okoljskega dolga. To pomeni, da smo do dotičnega dne že porabili vse naravne vire, ki smo jih imeli na razpolago za leto 2020 – zatorej se odslej zadolžujemo pri prihodnjih generacijah.

Ta datum smo letos zaradi očitnih razlogov dosegli malce pozneje kot prejšnja leta[1] – k čemur je botrovala zaustavitev večjega dela ekonomskih aktivnosti zaradi pandemije koronavirusa. Kljub trenutni (za)ustavitvi na globalni ravni pa še vedno živimo na način, ki nakazuje na to, da nam pripada več kot ena Zemlja; natančneje govorimo o 1,6 Zemlje. In ki poleg tega govori zgodbo o tem, kako se nismo iz nobene izmed dosedanjih kriz naučili ničesar. Čeprav se trenutnega podnebnega neravnovesja in iz tega izhajajoče podnebne krize počasi zavedamo že vsi ter ju v večji meri tudi že občutimo (pogostejši in močnejši ekstremni vremenski dogodki, dvig more gladine …), se namreč kaže, da so nas tekom zgodovine v želji po nenehni gospodarski rasti začasno zaustavile le epidemiološke krize in gospodarski zlomi. Tudi tokrat po že videnem lahko sklepamo, da govorimo zgolj o kratkoročni, delni zaustavitvi sistema, ki ne bo imela daljnosežnih posledic za reševanje podnebne problematike. Presenetljivo (ali pa tudi ne) je zatorej, kako kljub vsem svarilom iz narave še vedno vztrajno zasledujemo mit o eksponentni gospodarski rasti, ki pa na planetu s končnimi viri žal ni mogoča. Kruta resnica je namreč, da je edina eksponentna rast, ki smo ji bili lahko priča v preteklih šestdesetih letih, rast količine toplogrednih plinov v ozračju. In čeprav se lahko zdi, da se nam je s koronakrizo ponudila edinstvena priložnost, da zasukamo trajektorijo poti pred nami, je razvoj dogodkov v zadnjem času temu precej nenaklonjen. Še vedno se zdi, da so odločevalci prepričani v nedotakljivost naše vrste in zatorej polagajo vse upe v še neobstoječe tehnološke iznajdbe, s pomočjo katerih bomo našli izhod iz obstoječe podnebne krize – to pa bi pomenilo tudi, da se trenutni ustroj sistema ne rabi spremeniti niti za malo.

Če je tako še prejšnje leto ob okoljskih protestih v zraku vel duh optimizma in se je zdelo, da besede o prehodu v ogljično nevtralno družbo končno dobivajo na veljavi, se v zadnjih tednih upravičeno sprašujemo, koliko resnice je bilo v tem. Zopet se pozablja, da so za naslavljanje podnebnih sprememb, ki so še kako prisotne in ki jih lahko občutimo vsak dan bolj, poleg sprememb na individualni ravni, kjer je končno postalo jasno, da ločevanje odpadkov pač ne bo dovolj, še bolj pomembne tiste druge spremembe – na ravni sistema. Desetletja poudarjanja potrošnikove odgovornosti v boju proti podnebnim spremembam namreč več kot očitno niso prinesla željenih rezultatov, in postaja evidentno, da je edini izhod iz trenutnega neravnovesja odločitev za podnebno nevtralnost na nadnacionalni ravni. Spoštovanje in sprejemanje mednarodnih podnebnih dogovorov je ključnega pomena, če želimo kot človeštvo sploh imeti možnost obstati. Vedeti moramo namreč, da z reševanjem podnebne krize ne rešujemo našega planeta – ta je bil tu milijarde let pred nami in bo tu tudi ostal. Rešujemo pa zemeljske ekosisteme, od katerih smo življenjsko odvisni in brez katerih zatorej ne moremo preživeti.

Zato se lahko še enkrat upravičeno vprašamo, ali je zavoljo kratkoročnih gospodarskih interesov resnično vredno žrtvovati našo prihodnost? V luči sprejemanja vedno novih predlogov infrastrukturnih posegov v naravo, širitve avtocest, gradnje novih nakupovalnih središč in nepotrebnih industrijskih con ter spreminjanja gradbene zakonodaje, se je morda vredno za trenutek zaustaviti in premisliti, ali se iz zgodovine resnično nismo naučili ničesar. Morda bo zavedanje o šestem množičnem izumiranju živalskih in rastlinskih vrst[2], katerega del bomo tudi sami, odločevalce končno predramilo, da še enkrat premislijo pretekle korake, sprevidijo, da tako ne gre več naprej ter se odločijo za nujno ukrepanje. Letošnja epidemiološka kriza nam je namreč kljub vsemu pokazala nekaj pomembnega: radikalne spremembe so mogoče – in to zelo hitro. Sedaj je najverjetneje zadnji čas, da se iz te lekcije vsaj nečesa naučimo.

[1] V Sloveniji smo ga sicer dosegli že 26. aprila, kar nam vsekakor ne more biti v ponos.

[2] Čeprav gre za ciklične procese, je tokratno hitro izumiranje prvo, katerega odgovornost je pripisati izključno človeku.

umanotera

Pripravila: Nika Tavčar, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorice in ne odraža stališč platforme SLOGA, drugih projektnih partnerjev, Ministrstva RS za zunanje zadeve ali Vlade RS.TLG,SLOGA MRS