Podnebne spremembe in migracije

Janja Pečan je soavtorica bloga #Ostanidoma – Migracije, begunci in Covid-19. Delimo njen prispevek o podnebnih spremembah in migracijah.

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.


Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.