Po besedah revizorjev podpora EU podsaharski Afriki za ustvarjanje javnofinančnih prihodkov še ni uspešna

Kot piše v novem poročilu Evropskega računskega sodišča, podpora EU, ki naj bi državam podsaharske Afrike pomagala ustvarjati več domačih javnofinančnih prihodkov, zaradi slabosti v načinu njenega izvrševanja še ni uspešna. Revizorji so ugotovili, da bi bilo mogoče izboljšati zasnovo operacij podpore, pogoje, povezane z izplačili, in dialog o politikah s posameznimi državami.

Zbiranje javnofinančnih prihodkov iz domačih davčnih ali drugih virov (oz. mobilizacija domačih javnofinančnih prihodkov) je bistveno za trajnostni razvoj in je zato postalo prioriteta za razvojno politiko EU. EU podpira mobilizacijo prihodkov na več načinov, med drugim tudi s proračunsko podporo. Med letom 2012 in aprilom leta 2016 je ta podpora znašala skupaj 4,9 milijarde EUR. Od tega je bilo 1,7 milijarde EUR namenjenih podsaharski Afriki.

Revizorji so preučili, kako je Evropska komisija uporabljala pogodbe o proračunski podpori za podporo mobilizacije prihodkov v devetih državah v nižjem in nižjem srednjem prihodkovnem razredu v podsaharski Afriki: Zelenortskih otokih, Srednjeafriški republiki, Maliju, Mavretaniji, Mozambiku, Nigru, Ruandi, Senegalu in Sierri Leone. Ugotovili so, da je pristop Komisije sicer privedel do zahtev po boljši oceni potreb, toda slabosti v izvrševanju so preprečile, da bi bile možnosti, ki jih ponujajo pogodbe o podpori, v celoti izkoriščene, poleg tega pa jih Komisija ni uspešno uporabljala.

Revizorji menijo, da je Komisija pri zasnovi svojih operacij proračunske podpore premalo upoštevala mobilizacijo domačih javnofinančnih prihodkov. Usklajeno z drugimi donatorji je sicer izvajala sistematične ocene prihodkovnih politik in upravljanja prihodkov posameznih držav, vendar te ocene niso bile vedno celovite, saj niso vključevale nekaterih bistvenih vidikov fiskalne politike in uprave teh držav, ključna tveganja v zvezi z davčnimi oprostitvami, pobiranjem davkov in prihodki od izkoriščanja naravnih virov pa niso bila ocenjena.

Komisija je samo v petih od 15 revidiranih pogodb kot pogoj za izplačilo sredstev proračunske podpore določila izvedbo posebnih reform. Toda ta pogoj ni vedno uspešno spodbujal reform, ker je že bil dosežen, ga je bilo prelahko doseči ali pa ga ni bilo mogoče uveljaviti. Pogoji v zvezi z mobilizacijo javnofinančnih prihodkov so se premalo uporabljali v vseh vrstah pogodb o proračunski podpori.

Eden od osrednjih elementov proračunske podpore je dialog o politikah med Komisijo in državami, ki naj bi bil po mnenju Komisije osredotočen na vprašanja v zvezi z domačimi prihodki. Strategija za dialog z jasno naštetimi cilji je nujna za spremljanje napredka in obravnavanje pomembnih zadev. Vendar taka strategija ni bila nikoli pripravljena, in sicer niti v državah, za katere je Komisija opredelila posebne zadeve v zvezi z domačimi prihodki, ki bi jih bilo treba obravnavati. Zaradi tega je bilo spremljanje rezultatov veliko težje. V revidiranih pogodbah o proračunski podpori EU je bilo zelo malo sredstev namenjenih potrebam po zmogljivostih, čeprav so te bistvene za zagotavljanje uspešne mobilizacije prihodkov v podsaharski Afriki. Pri reviziji se je tudi pokazalo, da ni dovolj ustreznih orodij, s katerimi bi dokazali, da je proračunska podpora EU prispevala k izboljšanju mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov.

Revizorji Komisiji priporočajo, naj:

• izboljša oceno mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov in analizo tveganj,

• pri določanju posebnih pogojev za izplačilo bolj upošteva mobilizacijo domačih javnofinančnih prihodkov,

• okrepi poročanje o uporabi proračunske podpore za izboljšanje mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov,

• okrepi dialog o politikah na tem področju,

• poveča razvoj zmogljivosti za izboljšanje mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov,

• izboljša ocenjevanje načina, kako bi z operacijami proračunske podpore lahko prispevala k izboljšanju mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov.

Povečana mobilizacija domačih javnofinančnih prihodkov zmanjšuje odvisnost od razvojne pomoči, vodi k izboljšanju javnega upravljanja, ker davčni zavezanci od svojih vlad zahtevajo odgovornost, in je bistvena za konsolidacijo države.

Vendar se države v razvoju, zlasti tiste z gospodarstvi v nižjem in nižjem srednjem prihodkovnem razredu, srečujejo z velikimi izzivi pri mobilizaciji javnofinančnih prihodkov. V teh državah delež davkov v razmerju do BDP znaša med 10 % in 20 %, v razvitih državah pa od 25 % do 40 %. Države se spopadajo z značilnimi izzivi, ki vplivajo na izvedljivost pobiranja davkov in drugih prihodkov, kot so razširjenost revščine in nepismenosti, težko obdavčljive skupine s samooskrbnim kmetijstvom in neformalni sektor, problematično računovodenje v zasebnem sektorju, pomanjkljiva pravna država, visoka stopnja korupcije in šibka upravna zmogljivost.