O izobraževanju in vzgoji – ob prvi obeležitvi mednarodnega dneva o izobraževanju

Izobraževanje in vzgoja otrok in mladostnikov sta tako globoko človeški dejavnosti, da ga verjetno ni posameznika, ki bi lahko v javnem prostoru z razumnimi razlogi uspešno zagovarjal njuno odpravo ali popolno prepustitev obojega samovolji posameznika. Ni je človeške družbe, ki v izobraževanju in vzgoji ne bi prepoznavala nujnega pogoja za lastno preživetje. Kako pa se tega od skupine do skupine lotevamo, je že druga zgodba. Naravni pogoji prenosa vednosti in veščin v okviru družine ostajajo nespremenjeni, medtem ko sta sestavljenost in zahtevnost znanj ter preživetvenih praks odvisni od razvitosti in lokalnih okoliščin. Je velika razlika, če ste se rodili v Sloveniji ali v kateri od podsaharskih držav. Če dodamo še globalne (podnebne, tehnološke, trgovinske) spremembe, si ni več težko zamisliti, kakšnim spremembam smo izpostavljeni. 

Predvidevanje, prilagajanje, odzivnost in odpornost so neposredno odvisni od stopnje razvitosti posamezne skupine, družbe, države, od povezanosti in zmožnosti prepoznavanja soodvisnosti. Če smo v Sloveniji skoraj izbrisali nepismenost in smo v vrhu matematične opismenjenosti, bi se to moralo poznati tudi v naših zmožnosti presoje in razumnega ravnanja za zmanjševanje lastnih neenakosti. Za nas ni problem dostopnosti izobraževalnega procesa, problem je, ali so člani naše družbe deležni potrebnih znanj in veščin za soočenje s prihodnostjo. 

Zato nam tudi ne bi smelo biti težko doumeti, da smo v svetu globalne soodvisnosti, soodgovorni in solidarni s tistimi, ki tega dostopa do izobraževanja nimajo. Po desetletjih boja zoper lakoto se zadnja tri leta ponovno soočamo z rastjo števila ljudi, ki trpijo lakoto. 821.000.000 ljudi. Dovolj dober podatek, da se ozremo okoli sebe in ukrepamo. Razvojno sodelovanje, humanitarna pomoč, nesebičnost in solidarnost srca so pravi odgovor na takšno številko, ki izraža človeško trpljenje.

In četudi danes obeležujemo prvi mednarodni dan izobraževanja govorimo dejansko o vzgoji. Golo znanje se brez prave vzgoje srca lahko hitro sprevrže, zlorabi. Sploh v naši post-tehnološki dobi. A kaj je “prava vzgoja srca”? Kaj dejansko s tem mislimo? Če je vzgoja ciljano ravnanje posameznika, usmerjeno v drugega posameznika z namenom, da ta drugi prevzame sporočilo in pričakovano ravnanje, potem seveda govorimo o tem, da gre za oblikovanje medčloveških odnosov. Vzgajamo se za to, da ravnamo, ukrepamo, delujemo tvorno s stališča drugih, skupine, katere član smo. Z vzgajanjem povemo otrokom, kako morajo in smejo ravnati v odnosu do sebe in drugih. Če ne ravnamo prav, se soočimo s slabo vestjo, nelagodjem, neudobjem, kritiko, kaznijo. Eni zmorejo odmisliti, drugi spet poskusijo popraviti storjeno. Od tod ni več daleč do načel in vrednot, ki smo jih bili deležni od rane mladosti, z vsemi notranjimi napetostmi, ki nastajajo ob posameznikovem soočanju s stvarnostjo. Četudi smo bili vsi deležni izobraževanja o načelih in vrednotah, je od vzgoje odvisno ali bomo ravnali prav, da bo naše ravnanje odražalo tisto, kar razumemo kot vrlino, kot krepost.

Zato je mednarodni dan izobraževanja več kot le opozorilo, da stotine milijonov otrok nima dostopa do izobraževanja. Je poziv za razmislek o tem, ali v vsakdanjem življenju ravnamo skladno s človeškimi vrlinami – preudarno, pogumno, pravično, solidarno, sočutno in sodelovalno, vključujoče. Ta razmislek lahko zlahka pretvorite v delovanje aktivnega državljana ali državljanke za “pravo vzgojo srca”. Saj veste iz lastnih izkušenj, v vsaki in tako tudi v naši družbi so ljudje trdega srca, ki bi težave reševali s pestjo namesto z ljubeznijo. Pomagajmo jim najti pot z vzgledom, saj kot so nas učili, zgledi vlečejo. Bodite neustrašni, vztrajni in pravični pri tem. Metode in izkušnje globalnega učenja so vam lahko samo v pomoč.

Albin Keuc