Indrajit Bose iz Third World Network za Global Policy Watch analizira poglavje o uresničevanju 13. cilja trajnostnega razvoja v okviru poročila civilne družbe o uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja za leto 2019 in poudarja nujnost sprejema ukrepov za boj proti podnebnim spremembam.

Agenda Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 (in cilji trajnostnega razvoja, ki jih določa), ki so jo vlade sprejele septembra 2015, je bila označena kot »izjemno ambiciozna in preobrazbena vizija«. Civilno-družbena skupina za refleksijo (Civil Society Reflection Group – CSRG) od leta 2015 spremlja, kako vlade in mednarodne organizacije uresničujejo cilje trajnostnega razvoja.

V oceni napredka uresničevanja 13. cilja trajnostnega razvoja (Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam) Indrajit Bose iz Third World Network opominja, da je ciklon Idai, ki je marca opustošil Mozambik, Zimbabve in Malavi, le zadnji primer katastrofalnih vplivov podnebnih sprememb na države v razvoju. Razvite države, ki so v veliki meri odgovorne za povzročanje podnebnih sprememb, poziva, naj izpolnijo svoje zaveze zagotavljanja obljubljenih finančnih virov, da bodo lahko države v razvoju izvajale ukrepe za blažitev in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb ter tako zagotovile lastno preživetje.

Temperature bi se na globalni ravni lahko zvišale za 1,5 °C v samo 11 letih
Kot navaja posebno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) iz leta 2018, bi lahko ob sedanji ravni dviga temperatur globalno segrevanje doseglo 1,5 °C v samo 11 letih, kar napoveduje dvig morske gladine in temperature v tropskih predelih za kar 3 °C. Posledice počasi že zaznavamo: pomanjkanje vode in negotova preskrba s hrano vodita do državljanskih nemirov (Sudan/Južni Sudan) ter milijonov podnebnih beguncev v Afriki, kar se bo le še okrepilo. Indrajit Bose vztraja, da morajo razvite države prepoznati, da trajnostni razvoj podpira in omogoča temeljne družbene ter sistemske prehode in transformacije, ki bodo pomagali omejiti globalno segrevanje na 1,5 °C.

Zgodovina praznih obljub
Od Vrha o Zemlji v Riu leta 1992 so razvite države nerade priznale svojo odgovornost za povzročanje podnebnih sprememb in njihovih posledic za države v razvoju. Nekatere so obljubile milijarde ameriških dolarjev za podporo ukrepom držav v razvoju za prilagoditev in ublažitev učinkov podnebnih sprememb, toda na žalost so to predvsem prazne obljube. Globalni sklad za okolje (Global Environment Facility – GEF), ki je bil ustanovljen leta 1992, je ob sedmi dopolnitvi sklada v primerjavi s šesto dopolnitvijo GEF doživel skupno 37-odstotno zmanjšanje od leta 1992.

Na podnebnem vrhu v Københavnu leta 2010 so se razvite države ponovno zavezale k naslavljanju potreb držav razvoju in leta 2011 je bil vzpostavljen Zeleni podnebni sklad (Green Climate Fund – GCF). Za operacionalizacijo sklada so bila potrebna štiri leta in na Podnebnem vrhu v Parizu leta 2015 so se vlade dogovorile, da bodo do leta 2020 za GCF mobilizirale 100 milijard ameriških dolarjev letno. Sklenjeno je bilo, da bo polovica sredstev za prilagoditev namenjena najmanj razvitim državam, majhnim otoškim državam v razvoju in afriškim državam. Sredstva, namenjena za blažitev, so namenjena podpori državam v razvoju, ki zmanjšujejo emisije zaradi proizvodnje energije in dostopa do energije.

Sredstva in obljube razvitih držav so padla precej pod pričakovanja. Dejanski prispevki so znašali 33 milijard ameriških dolarjev v letu 2015 in 38 milijard ameriških dolarjev v letu 2016, z dodatnimi zavezami 10,3 milijard ameriških dolarjev med letoma 2015 in 2018. Od teh zavez 10,2 milijard dolarjev predstavljajo sporazumi med vladami in GCF ter ne odražajo zneska, ki bo verjetno prejele države v razvoju.

Združene države Amerike (ZDA) so na primer dejale, da nameravajo plačati tri milijarde ameriških dolarjev, vendar pa so do sedaj plačale le milijardo dolarjev. Pod aktualnim predsednikom Trumpom ZDA precej zagotovo ne bodo plačevale več, na srečanju G20 junija 2019 pa je ameriški predsednik poskušal – neuspešno – prepričati druge, naj mu sledijo. Glede na nihanja menjalnih tečajev je sekretariat GCF julija 2018 dejal, da bo od vseh obljub oz. zavez verjetno prejel le 7,2 milijarde dolarjev.

Zahteve za podnebno pravičnost

Ključno vprašanje je, ali bodo razvite države pripravljene izpolniti svoje dogovorjene zaveze za prvo uradno dopolnitev GCF leta 2019. Razvite države poizkušajo vztrajati, da bodo v sklad dopolnile le sredstva, ki bodo komplementarna sredstvom iz drugih virov, do katerih dostopajo države v razvoju. Na drugi strani so razvite države želele povezati svoje glasovalne pravice s sredstvi, ki so se jih strinjale vložiti v sklad – odbor GCF ima trenutno 24 članov, ki jih sestavlja enako število članov iz držav v razvoju in razvitih držav. Kakšne so lahko posledice takšnega premika?

Indrajit Bose poudarja, da morajo razvite države:

  • izpolniti svoje obveznosti glede podnebnega financiranja, da bodo zagotovile podnebno pravičnost za države v razvoju in prihodnje generacije;
  • priznati, da je ključnega potreba države v razvoju podpirati pri krepitvi zmogljivosti za izvajanje projektov in programov z nizkimi emisijami ter odpornih na podnebne spremembe;
  • spoštovati Pariški sporazum, da bi se dogovorili o novem skupnem kvantificiranem finančnem cilju pred letom 2025, ki bo upošteval potrebe držav v razvoju;
  • finančno podporo usmeriti prek institucij, kot je GCF, da bi državam v razvoju pomagale pri preoblikovanju njihovih energetskih programov.
Translate »