Novo poročilo Oddelka Združenih narodov za gospodarske in socialne zadeve (United Nations Department of Economic and Social Affairs – UN DESA) ugotavlja, da države v proces izvajanja ciljev trajnostnega razvoja vključujejo številne deležnike.
DESA je pripravil pregled poročanja držav o sodelovanju različnih deležnikov v procesu izvajanja ciljev trajnostnega razvoja. Države navajajo pet ključnih načinov sodelovanja deležnikov: koordinacijske in upravljavske strukture, ozaveščanje, oblikovanje nacionalnih prednostnih nalog, posvetovanja o prostovoljnih nacionalnih pregledih ter partnerstva z nedržavnimi akterji. Večina držav članic Organizacije združenih narodov (OZN) s sodelovanjem različnih deležnikov gradi skupno lastništvo nad Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030.
S ciljem vključevanja ali posvetovanja z javnostmi približno 75 % držav članic OZN vključuje nedržavne akterje v mehanizme upravljanja, prek usklajevanja na visoki ravni, tehničnih odborov ali posvetovalnih organov. 80 % prostovoljnih nacionalnih pregledov poroča o ozaveščevalnih dejavnostih za obveščanje javnosti z uporabo različnih kanalov, od (socialnih) medijev do konferenc, šolskih programov, umetniških instalacij in festivalov.
Vendar je raziskava ugotovila, da številni prostovoljni nacionalni pregledi ne omenjajo sodelovanja različnih deležnikov pri udejanjanju načela nikogar pustiti ob strani. Pregledi oz. poročila zajemajo podatke o skupinah, izpostavljenih tveganju, da bi jih pustili ob strani, in o programih, ki so usmerjeni na marginalizirane skupine, vendar ne z vidika sodelovanja različnih deležnikov.
DESA poroča o vedno več metodah posvetovanj, tako spletnih kot »v živo«, o politikah v povezavi s cilji trajnostnega razvoja in številne države začenjajo z vključevanjem nedržavnih akterjev v pripravo prostovoljnih nacionalnih pregledov. Povečuje se število spletnih portalov in drugih spletnih orodij za obveščanje javnosti o napredku pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.
Poročilo zajema deset spoznanj za uspešno sodelovanje različnih deležnikov. Med njimi so priporočila za načrtovanje angažiranja deležnikov, vključevanje nedržavnih akterjev v institucionalne ureditve in ustvarjanje vključujočih prostorov za stalni dialog, sodelovanje ter partnerstva. Ti prostori bi morali biti formalni in neformalni ter jih je mogoče najti tudi zunaj institucionalnih ureditev. Za krepitev skupnega lastništva nad Agendo 2030 so potrebne stalne ozaveščevalne aktivnosti in partnerstva z drugimi deležniki. Da bi okrepili to skupno lastništvo, bi morali biti državljani v postopku opolnomočeni in vključeni v posvetovanja, ne le za prvotno določitev prednostnih nalog ali prostovoljni nacionalni pregled. Poleg tega bi morale države sprejeti ciljno usmerjene ukrepe za zagotovitev vključevanja deležnikov tradicionalno marginaliziranih skupin. Tako bi zagotovili, da nihče ne bi ostal ob strani.