Nihče nima večje moči za spremembo kot skupnost, ki odkrije, za kaj ji je mar*

Pa smo zopet tu – v zadnjih dneh leta 2019, ki je bilo kot vsako do sedaj prežeto z izzivi, preizkušnjami in novimi spoznanji. Zopet je bilo to leto presežkov, takšnih in drugačnih. Mesec julij je tako postal najtoplejši mesec, odkar potekajo meritve. Soočali smo se, in se še vedno, z najhujšimi požari v zgodovini držav na eni strani ter z uničujočimi poplavami na drugi. Priča smo bili številnim posvetom na nacionalnih in na nadnacionalnih ravneh, ki so se večinoma končali s podobnim sklepom: »Se dogovorimo na naslednjem srečanju.«

Pa vendar ni vse tako črno, in čeprav se mogoče zdi, da se spremembe sploh ne dogajajo, smo bili v tem letu priča kar nekaj dogodkom, ki nas lahko navdajajo z optimizmom. Ne smemo namreč pozabiti, da je bilo to tudi leto največjih globalnih podnebnih protestov, ko se je na ulicah mest po vsem svetu zbralo več milijonov ljudi, ki smo vsi zahtevali eno: »Dovolj nam je čakanja in prelaganja odgovornosti. Zahtevamo ukrepe tukaj in sedaj!« Podnebni štrajki, začeti s strani mladih (ki so dotlej veljali za bolj pasivne pripadnike družbe), so tako pokazali, da nam ni vseeno in da smo kot aktivni državljani pripravljeni zahtevati svojo pravico do zdravega in čistega življenjskega okolja za vse. Podnebno krizo je že razglasilo več evropskih držav; zatem se je za to potezo končno odločil tudi Evropski parlament. V Sloveniji žal na tak korak še čakamo. Hkrati je nujni poziv Vladi Republike Slovenije, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo in jih kot take tudi začne obravnavati, že podpisalo 246 organizacij in skorajda 9000 posameznikov. Vse to nakazuje, da nam je mar.

Spremembe se seveda nikoli ne zgodijo same od sebe; sploh tiste na sistemski ravni ne. Sprijaznimo se – politiki niso nikdar narekovali trendov in tudi tokrat ne bo nič drugače. Vedno je potrebno strinjanje in podpora množice ljudi, ki se skupaj zavzemajo za isto stvar. Le odločitev na kolektivni ravni namreč lahko spodbudi odločevalce, da se zavejo resnosti situacije in sčasoma začnejo ukrepati skladno s tem.

V božično-novoletnem času, ki za mnoge predstavlja tudi čas brezštevilnih zaobljub in nenehnih iskanj odgovora na vprašanje »Kaj vse bo v novem letu drugače?«, je ena od možnih odločitev, ki jih kot posamezniki lahko sprejmemo za prihajajoče leto, tudi zaobljuba o letu brez leta. Kampanja, ki je »vzniknila« na Švedskem in ki počasi, a vztrajno nabira podpornike po vsej Evropi (in tudi drugod), želi sporočiti, da je možno (in nujno potrebno) potovati na drugačen način ter v skladu s tem tudi prilagoditi svoje dopustniške dni. Letenje (oziroma ne-letenje) je namreč izbira, ki lahko v največji meri pripomore k znižanju ogljičnega odtisa posameznika. Če se torej odpovemo enemu povratnemu letu iz Londona do New Yorka, smo na ta način prihranili enako količino izpustov toplogrednih plinov, kakor jih z letnim ogrevanjem svoje hiše proizvede povprečni Evropejec. Poleg tega tako na kolektivni ravni našim odločevalcem sporočimo, da smo se sami pripravljeni spremeniti in da sedaj čakamo na ukrepanje z njihove strani.

Glede na potek dogodkov v letošnjem letu lahko s prepričanjem zatrdim, da se naša globalna skupnost počasi prebuja in da so spremembe na vidiku. Jasno je postalo, da smo se za prihodnost vseh na tem planetu pripravljeni boriti in da odgovora »delamo vse, kar je v naši moči« ne sprejmemo več. Ravno zato na (skorajda) preteklo leto gledam s prikritim ponosom ter z optimizmom zrem v 2020, ki bo zagotovo prineslo še več izzivov. Hkrati pa ne dvomim v to, da jih bomo kot skupnost uspeli premagati. Ker nenazadnje »nihče nima večje moči za spremembo kot skupnost, ki odkrije, za kaj ji je mar«.

Nika Tavčar, Umanotera

* Margaret Wheatley


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

TLG,SLOGA MRS