Direktorica The New Humanitarian (TNH) Heba Aly je v članku po razočaranju nad COP25 predstavila pristop, ki je kritičen tako do velikega upanja za spremembe, kot vdanosti v usodo. Obstaja tretja pot. “Tisti, ki razumejo moč podnebne krize pogosto posvojijo eno od dveh naravnanosti: upanje ali obup. Oboje je precej nevarno. Upanje pravi, da je to “dirka, v kateri lahko zmagamo” – kot je rekel generalni sektretar ZN António Guterres na podnenbem vrhu septembra v New Yorku. Guterres je poudaril ta setinment tudi na COP25 v Madridu. “Naša vojna proti naravi se mora končati,” je rekel, “in vemo, da je to mogoče.” To pa je laž. Možno je v teoriji, toda nemogoče v praksi.”
“Kljub pozornosti, ki je bila namenjena podnebni krizi v zadnjem letu in desetletjem znanstvenih dognanj in svarenja pred tveganju, nismo niti blizu omejitvi globalnega segrevanja na 1,5 stopinje celzija – stopnja ki je potrebna za ohranitev življenja, kot ga poznamo danes. Namesto tega je Svetovna meteorološka organizacija ZN novembra oznanila, da so toplogredni plini v ozračju v letu 2018 dosegli rekordne ravni.
Pri TNH vsak dan poročamo o grozljivih učinkih podnebnih sprememb. Razselile so na stotine tisočev ljudi, pahnile kmete v revščino, poplavile oddaljene skupnosti in povečale pogostost in moč življenje ogrožajočih neviht od Bahamov do pacifiških otokov, od Mozambika do Združenih držav.
Bil pa je tudi pozitiven napredek. Nekaj držav je obrnilo val: skupne emisije Nove Zelandije so bile največje leta 2006. In deli zasebnega sektorja se prebujajo: tretjina globalne bančne industrije se je dogovorila za odmik iz investiranja v fosilna goriva.
Toda, po projekcijah, ki jih je pred meseci objavil Climate Action Tracker, tudi če vlade dosežejo reze v emisije, h katerim so se zavezale – in to je velik če – se bo Zemlja segrela do 2,9 stopnje celzija do konca stoletja. To je skoraj dvakrat več od limita, ki je bil dogovorjen na COP21 v Parizu leta 2015.
“Dosegli smo točko, kjer je najboljši možni scenarij ogromno smrti in trpljenja do konca stoletja,” je zapisano v poročilu ZN iz junija, “in najslabši scenarij pripelje človeštvo na rob izumrtja.”
Torej je prepozno.
Iskrenost glede tega je prava osvežitev. Kot je zapisal Jonathan Franzen v The New Yorker “Podnebna apokalipsa prihaja. Da bi se pripravili na njo, moramo priznati, da je ne moremo preprečiti.”
Razumljivo je, da tako sporočilo onemogoča in jemlje moč; če javno priznamo, da problema ni mogoče rešiti, bo to ljudem odvzelo voljo do akcije.
Vendar prikrivanje neizbežnega rezultata ni zgolj pokroviteljsko, ampak tudi kontraproduktivno, ker dovoljuje, da najdemo uteho v abstraktnem ali idealističnem upanju, medtem ko si predstavljamo, da nas bo tja pripeljal nekdo drug.”
…
“Dobra novica je, da vidim vse več ljudi – odločevalcev_k in občiajnih državljanko_ov – kazati pogum v luči te prihajajoče katastrofe.
Prvič, upajo si povedati resnico.
Ob robu podnebnega vrha v septembru, so nekateri sodelujoči razumeli realnost “podnebnega apartheida” – in prepoznali, da bodo bogati zaščitili sebe pred vplivi podnebnih spremebem, medtem ko bodo milijoni revnih ljudi preprosto umrli.
Zagovorniki podnebja končno presegajo narative, da moramo samo začeti potovati z vlakom in jesti manj mesa, temveč artikulirajo, da je potrebna celostna prenova našega kapitalističnega gospodarskega sistema – od energije do transporta in kmetijske proizvodnje – za izhod iz tega problema.
B&l Evolution, francosko podjetje za svetovanje, ki svetuje podjetjem in lokalnim vladam, kako rasti trajnostno, je iskreno o razsežnosti transformacije, ki bo potrebna, da preživimo kot vrsta. Priporočeni seznam ukrepov, ki jih bi morala Francija sprejeti za omejitev svojih emisij za cilj 1,5 stopinje segrevanja vključuje prepoved prodaje novih avtomobilov, kvote za uvožene dobrine in nacionalno loterijo, ki bi razporedila 500.000 letov na leto med državljane_ke.
Drugi znak je pogum, da nam postaja udobno z neudobnostmi.
Vsakdo izmed nas se mora direktno soočiti s “podnebnim žalovanjem” ali “podnebno travmo”. Vzelo mi je veliko časa za premik od intelektualnega razumevanja podnebne grožnje do ponotranjenja le-te na čustveni ravni. Toda, ko mi je to uspelo, se je moj odnos do zadeve bistveno spremenil.
Postala sem veliko bolj pripravljena na sprejetje neizogibnega: drastične ukrepe, kot v vojnem času, ki nadzorujejo, kaj jemo, kako potujemo, tempo naših življenj in naša pričakovaja, da imamo lahko vse, kar si želimo, kadarkoli si želimo.
Toda pogum pomeni sprejemanje težkih odločitev – in žrtvovanja – v naših življenjih zdaj, preden bomo v to prisiljeni kasneje.
Pomislite na ta način: ukrepi, ki jih moramo sprejeti danes, da bi ostali pod 1,5 stopinje segrevanja so isti ukrepi, ki jih bomo morali sprejeti čez nekaj let, da bi ostali pod mejo 2 stopinj in tako naprej. Prišlo bo za nami, če nam je všeč, ali ne.
Pri The New Humanitarian začenjamo na poslovnih kosilih zagotavljati samo vegetarijansko hrano in zmanjševati število letov, hkrati pa kompenziramo emisije CO2. Toda to se zdi miniaturno v primerjavi z razsežnostmi problema. Zmanjšati moramo našo porabo enerije in drugih dobrin, naročati materiale lokalno, pregledati reference naših partnerjev in ponudnikov, s katerimi delamo, ter zagotoviti spodbude našim zaposlenim, da lahko živijo trajnostno. To bo stalo čas, denar in neudobnost – in verjetno bo imelo tudi slab učinek na našo produktivnost. To moramo sprejeti.
Za konec, kar je najbolj pomembno, pogum pomeni ukrepati ne da bi vedeli, da nas bo to vodilo k rezultatov, ki si jih želimo.
“V luči zagotovo največje krize, ki jo je svet kadarkoli videl, mnogi izmed nas nihamo med upanjem in obupom. Jaz sem vsekakor. Toda imamo tudi tretjo možnost: pogum.”
Članek v celoti preberite tukaj.
Vir in fotografija: The New Humanitarian