KOMENTAR: Za več solidarne, transparentne, odgovorne Evrope

edededd

Komentar Albina Keuca, vodje zagovorništva platforme SLOGA na rezultate referenduma o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.

“Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha,” pravi ljudstvo in si odpre možnosti za razpravo. V trenutku najbolj neposredne demokratične odločitve pod okriljem načela večine se ne gre vpraševati, ali je bila odločitev pravilna, katere strasti so jo omogočile in kakšni interesi jo spremljajo. Dejansko, razen nekaterih poražencev (beri: “elitističnih” zagovornikov manjšinskega predloga), nihče ne izpodbija veljavnosti odločitve. Sam Nigel Farage (UKIP) je “zmago” označil s stavkom: “Pokazali smo, da lahko tudi mali ljudje zmagajo.” Marsikje smo lahko slišali tudi zelo neodgovorne in populistične odzive – npr. Junckerjev “kaj še delate tukaj”, ki prav tako kaže na ne kaj prida demokratično naravo govorca. Sploh je zanimivo, da je tudi šef Evropskega parlamenta pozival k hitremu odhodu. Kot da ne bi obstajala pravila, določena v 50. členu Lizbonske pogodbe. Malce več civility, gospodje!

Glede na vse je sedaj trenutek za refleksijo – kako naprej? Tudi slovenske razvojne in humanitarne organizacije si moramo zastaviti to vprašanje. Nenazadnje se je za izstop iz Evropske unije odločila država, ki je že izpolnila 46 let staro zavezo in za razvojno sodelovanje namenila 0,7 % svojega bruto nacionalnega dohodka (Slovenija brez beguncev niha nekje med 0,11 in 0,12 %). Prav tako Velika Britanija pomembno vpliva na oblikovanje razvojnih politik Evropske unije in je močna zagovornica učinkovitosti razvojnega sodelovanja. In še česa, na primer nudenja podpore politikam zmanjševanja neenakosti, človekovih pravic … Na drugi strani odločitev Britancev odpira pomembna vprašanja preglednosti in odgovornosti ključnih evropskih institucij. Komu dejansko polaga račune gospod Juncker? Projekt združene Evrope je grajen na tradiciji enakopravnosti, različnosti, solidarnosti, pravičnosti in nepristranskosti, a tudi na obljubi prostega pretoka blaga ter ljudi, storitev in kapitala. Pa vendar ima veliko ljudi občutek, da ostajajo žejni, četudi je voda na dosegu roke.

Britanci so se večinsko odločili za izstop tudi zato, ker predstavniki zagovorniške elite niso bili prepričljivi pri zagovoru dosežkov Evropske unije. Če govorimo o politični in gospodarski eliti, ločeni od “malih ljudi”, potem govorimo o iz-ločenosti večine. Če to podobo podložimo z negativnimi pojmi – izjemnim naraščanjem neenakosti, nestabilnostjo, negotovostjo, prisilno brezdelnostjo, novodobno suženjstvo in tako naprej – bomo ljudje, kjerkoli na svetu, podprli tistega, ki nam obljublja enakost, stabilnost, gotovost vsaj bližnje prihodnosti. Če nam naslika še grešnega kozla za pomanjkanje dela za pravično plačilo v podobi migranta – še toliko bolje. Ali lahko za odločitev okrivimo institut referenduma? Kot da bi krivili zrcalo za lastno podobo.

Podobno je z intelektualnim posmehom in obsojanjem strahov “malih ljudi” – samo še okrepi človeško potrebo po zbliževanju s podobno mislečimi, z lojalnostjo do skupine. In kaj je bolj popularno od tega, da nekdo od spodaj, “mali človek”, tistim zgoraj zabrusi, kar jim gre? Četudi od tega ni veliko haska. Želite konkretneje? Dva primera. Na predvolilnih srečanjih kandidata slovenskega zeta Donalda Trumpa podporniki mahajo s plakati, na katerih piše: “tiha večina stoji s Trumpom” – le zamislite si, kako glasna je ta večina. Drugi primer: kako ste se počutili ob zmagi Islandije nad Anglijo, znamenitem “Brexitu 2.0”? Skratka, z občutji ljudi ne moremo opraviti z zamahom roke in jih poslati v kot zgodovine.

Očitno je, da je veliko Evropejcev prepričanih, da Evropske unije nismo gradili enakomerno, da bi od tega imeli vsi (dovolj) in da je skupna hiša potrebna precejšnje prenove. Tu in tam mogoče celo posega v okrepitev njenih temeljev. A tega skupnega doma ne gre kar zrušiti. To bi pomenilo vodo na mlin raznih “svobodnjakov”, nacionalnih front za takšno ali drugačno prihodnost, različnih protisistemskih gibanj, ki svojo prihodnost vidijo v okrepljeni nacionalni državi, gospodarski avtarkiji ali svetu brez meja. Tudi utopije imajo dva obraza.

Kako hitro se lahko neka skupnost zvrne v barbarstvo, smo imeli priložnost videti v bližnji soseščini. Nimamo nobenega zagotovila razen lastnega delovanja, da se tudi naša skupnost ne bo zvrnila vanj. Ne nazadnje je v soočenju s povečanim prihodom beguncev, migrantov in prebežnikov ideja združene, varne, svobodne Evrope državljank in državljanov, ki se lahko prosto gibljemo, v marsikateri državi članici že doživela velik upad podpore.

In če se smejimo tistim Britancem, ki so volili za izstop, misleč, da njihov glas nima teže – kaj naj si mislimo o sodržavljanih, ki svoj protest zoper obstoječe stanje doma izražajo tako, da ne naredijo ničesar? Zadnjih državnozborskih volitev se je udeležila zgolj malenkost več kot polovica volilcev.

Britanski “mali ljudje” – katere se danes kratkovidno zmerja s “starimi, neizobraženimi, ksenofobnimi, ruralnimi” nevedneži – so nam omogočili, da bolje vidimo razsežnosti izgradnje Evropske unije in tudi izgradnje lastne države. Od vsakega moramo zahtevati in pričakovati, da poda svoj prispevek. V preglednem in odgovornem procesu, ki pozna javno polaganje računov.

Dejansko odhod Velike Britanije iz Evropske unije še ne pomeni manj Evrope. Od nas je odvisno, kako bomo preoblikovali zvezo, ki zase rada pove, da je največja donatorica uradne razvojne pomoči, in še raje zamolči svoje senčne plati. Če želimo več Evrope, potrebujemo aktivne, globalno ozaveščene državljanke in državljane.

Tudi zato smo se na platformi SLOGA odločili oblikovati poziv slovenski javnosti – nevladni in vladni – kako do več Evrope v Evropski uniji. Odločitev Britank in Britancev tudi od nas, od slovenske razvojne terhumanitarne skupnosti, zahteva premislek in ukrepanje, predvsem doma:

  • določiti moramo zavezo in načine izpolnitve ciljev trajnostnega razvoja, h katerim smo se zavezali s sprejemom Agende 2030 za trajnostni razvoj;
  • oblikovati moramo skupen prispevek k novemu Evropskemu soglasju o razvoju;
  • oblikovati moramo novo politiko mednarodnega razvojnega sodelovanja do leta 2030;
  • obnoviti moramo zavezo za krepitev programov globalnega učenja o naši soodvisnosti, vpetosti in odgovornosti za globalno dogajanje; in ne nazadnje
  • oblikovati moramo čvrsto politično in državno zavezo, da bomo do leta 2030 dosegli uradno razvojno pomoč v višini 0,70 % BND.

Kjer je cilj, je tudi pot. Tako neverjetno preprosto je. Ni pa lahko. In to je generacijska odločitev.

Albin Keuc, vodja zagovorništva platforme SLOGA

Poziv slovenski javnosti v celoti lahko preberete tukaj.