Novi priročniki za skupnostne prakse in projekte

Da bi podprli pobudnike in izvajalce skupnostnih projektov, so Društvo Focus, Umanotera, IPOP in PIC v okviru projekta Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri pripravili priročnike za postavitev skupnostne sončne elektrarne, organizacijo spremljane poti v šolo (pešbus in bicivlak) in ureditev skupnostnega prostora v soseski. Tri priročnike na specifičnih področjih spremlja splošni priročnik z navodili za izvajanje skupnostnih projektov neodvisno od njihove specifične vsebine. 

Nove stvari v življenju skupnosti se vedno zgodijo tako, da ima najprej nekdo zamisel, ki se mu zdi dobra in želi zanjo navdušiti še druge. Če je zamisel v skupnosti deležna podpore in postanejo vidne možnosti za njeno realizacijo, pobudniki pristopijo k pripravi in izvedbi skupnostnega projekta. Skupnosti, ki uspešno izvajajo projekte upravljanja z življenjskimi viri, razvijajo pripadnost, ponos in zaupanje, pridobivajo dragocena znanja in spretnosti ter krepijo medsebojne odnose.

Skupnostna sončna elektrarna
Skupnostna sončna elektrarna predstavlja projekt, kjer se skupina posameznikov in/ali drugih deležnikov združi v želji po proizvodnji električne energije iz čistega vira – sonca.

Povežejo se na organizacijski ali institucionalni ravni (npr. v obliki zadruge) ter skupaj zberejo potrebna znanja, storitve in sredstva za izvedbo projekta, bodisi ker kot posamezniki nimajo dovolj sredstev za realizacijo lastnega projekta, bodisi, ker si takšen projekt želijo uresničiti skupnostno. To pomeni, da je tudi odločanje o konkretnih elementih projekta in njegovega umeščanja izvedeno na participatorni način – tako znotraj skupnosti, ki investira v projekt, kot v okolju, kjer bo projekt realiziran.

Ključno za takšne projekte je, da imajo koristi tako tisti, ki sodelujejo pri projektu, kot tudi sama lokalna skupnost, kjer bo projekt izveden. Izmed obnovljivih virov energije je bila zaradi nižjih finančnih stroškov in razmeroma lažje realizacije in umestitve v prostor izbrana sončna elektrarna. Vendar je tudi projekte postavitve vetrne ali male hidro elektrarne mogoče uresničiti na trajnosten in skupnosten način.

Spremljana pot v šolo – pešbus in bicivlak
Pešbus in bicivlak sta načina spremljane poti v šolo, pri katerih se učenci v šolo odpravijo peš ali s kolesom v organiziranih skupinah po premišljeno začrtanih poteh in po stalnem urniku. Skupine otrok spremljajo odrasli, najpogosteje so to starši sami, ki se izmenjajo po dogovorjenem ritmu, v nekaterih primerih pa tudi drugi člani širše družine (dedki in babice) ali drugi prostovoljci.

V tujini sta ponekod praksi že zelo razširjeni. Starši se organizirajo sami, pri čemer jih podpreta šola in lokalna skupnost, nekateri angažirajo tudi širšo družino ali prostovoljce, in tako otroke vsak dan spremljajo na aktivni poti v šolo, bodisi peš ali s kolesom.

Organizirana spremljana pot v šolo je samo prvi korak k spodbujanju samostojne aktivne poti v šolo. Z izvajanjem pešbusa in bicivlaka opozorimo na pomen in prednosti dnevne aktivnosti otrok. Taka praksa je bila še pred nekaj leti povsem običajna in vredno jo je ponovno okrepiti. Z izvajanjem pešbusa in bicivlaka spoznavamo tudi morebitne omejitve in ovire v prostoru, ki hojo ali kolesarjenje v šolo otežujejo, in nanje opozorimo.

Namen pešbusa in bicivlaka je ozavestiti lokalne skupnosti o pomenu hoje in kolesarjenja nasploh ter njunih učinkih na kakovost življenja. Samostojna aktivna pot v šolo mora ponovno postati najbolj običajna in splošno sprejeta praksa.

Skupnostni prostor
Skupnosti prostor je večnamenski javni prostor, urejen za skupne potrebe prebivalcev določenega območja – soseske. Namenjen je dejavnostim, ki jih prebivalci – sosedje – izvajajo skupaj in ki prispevajo k izboljšanju kakovosti njihovega življenja, k delovanju skupnosti in h kakovosti njihovega bivalnega okolja.

Tradicionalni skupnostni prostori so javni parki in skupne zelene površine sosesk, trgi, lokalni centri in središča, javne tržnice, knjižnice, lokalni bari in gostišča ter različni klubski in drugi prostori, ki omogočajo izvajanje družabnih aktivnosti, kot so pikniki, zabave, srečanja in podobno.

Novi skupnostni prostori so urejeni in organizirani za potrebe lokalne skupnosti in lokalnega okolja (npr. soseske), ker so na več ravneh in področjih prepoznani kot učinkovit način podpore za razvoj lokalne skupnosti in sodelovanje prebivalcev v procesih celovite urbane regeneracije in upravljanja s prostorom ter za razvoj lokalnih storitev in socialne podporne mreže.

Skupnostni prostor je vabljivo, varno in predvidljivo okolje, v katerem se neobremenjeno, prostovoljno in neprisiljeno razvijajo odnosi med pripadniki lokalne skupnosti.

Izvajanje skupnostnih projektov
Skupnostni projekti si prizadevajo reševati probleme v lokalnem okolju ali pa udejanjajo kreativne zamisli, ki se porajajo v skupnosti. V jedru skupnostnih projektov so ljudje, ki stopijo skupaj, da bi kot projektna skupina s skrbno načrtovanimi aktivnostmi v zadanem času in v okviru razpoložljivih sredstev dosegli zastavljeni cilj.

Priročnik za izvajanje skupnostnih projektov želi biti koristen vsakomur, ki je izvajalec oziroma spodbujevalec skupnostnega projekta, ne glede na njegovo specifično vsebino. Prvenstveno je namenjen lokalnim skupnostim vseh oblik in velikosti: neformalnim, kot so združenja občanov in civilne iniciative, ter formalnim, kot so društva in druge civilnodružbene organizacije, četrtne skupnosti in občine.

V priročniku je nekoliko več pozornosti namenjene občinam. Občine povezujejo lokalno skupnost na določenem ozemlju in so namenjene prav temu, da se naloge lokalnega pomena izvajajo čim bližje lokalnemu prebivalstvu.

Priročnik poudarja pomen sodelovanja javnosti v vseh fazah priprave in izvedbe projekta. Navaja možne finančne modele in vire. Podaja smernice za vodenje skupinskih projektov, pri čemer poudarja pomen informiranja in komuniciranja z deležniki skupnostnega projekta in širšo javnostjo.

  • Priročniki za izvajanje skupnostnih projektov so objavljeni na spletnem mestu www.dovoljzavse.si.
  • Opisi različnih dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri so na voljo v katalogu dobrih praks.
  • Več o konceptu skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri in njegovih večplastnih koristih lahko preberete v vodniku Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri.Projekt izvajajo organizacije Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in Inštitut za politike prostora. Projekt iz sredstev Sklada za podnebne spremembe financira Ministrstvo za okolje in prostor.