Dopolnjen program Mirovnega inštituta

Mirovni inštitut je dopolnil raziskovalni program »Enakost in človekove pravice v dobi globalnega vladovanja« (ARRS), z načrtom analiz, povezanih s Covid 19.

“Soočanje s pandemijo je prineslo številne izzive na področju človekovih pravic, saj so bile nenadoma suspendirane ali omejene nekatere ključne pravice, kot so pravica do gibanja in združevanja. Kako ti ukrepi lovijo ravnovesje med pravico do zdravja in drugimi pravicami? Pandemija je pokazala na nove dimenzije »krhkosti« človekovih pravic in njihove velike odvisnosti od politične volje; vprašanje je, kakšna je v tej luči prihodnost človekovih pravic? Protikrizni ukrepi pomoči so povsem zaobšli nekatere skupine, kot so prosilci in prosilke za azil, osebe s statusom mednarodne zaščite, migranti in migrantke brez statusa, Romi, brezdomci, revni, kar je številne pahnilo v položaj »oropanega človeštva«, ko se posameznikom in posameznicam odvzema prostor v svetu in so brez pomoči in podpore potisnjeni v položaj borbe za golo preživetje (H. Arendt, G. Agamben).

Ukrepi za zajezitev pandemije spreminjajo odnos do (nacionalne) države in njeno vlogo. Vzpostavili so »močno državo« (Z. Bauman), ki je razdelila subvencije in olajšave za nekatere delavce in delavke, priznala je univerzalni dohodek za nekatere skupine (npr. upokojenci in študenti), stimulirala je določene skupine preobremenjenih delavcev in delavk, prelila finančni kapital v gospodarstvo idr. Potrebna je analiza učinkov in razlik, kako na prvi pogled ustrezni ukrepi učinkujejo na različne skupine ljudi, ki delajo v različnih industrijah in v različnih delovnopravnih razmerjih. Kakšni so učinki ukrepov na bolj ranljive skupine ljudi, delavce in delavke v proizvodnji, (migrantske) delavce v storitvenem sektorju ali gradbeništvu, delujoče v skrbstvenem sektorju, samozaposlene ipd.; kakšne oblike zaposlovanja lahko pričakujemo po pandemiji? Kakšni so učinki po spolnih, etničnih in razrednih razlikah? Koliko »močna država« deluje kot začasno slepilo z edinim ciljem, da vrne razmere v »business as usual« in koliko se, nasprotno, odpira novemu stadiju »kozmopolitskega humanizma« (Z. Bauman) in političnega državljanstva (I. M. Young, T. Ali)?

Ukrepi proti pandemiji so posegli v pravico do zasebnega življenja in reificirali jedrno družino, kar sproža vprašanja, kako čaščenje »domačega ognjišča« reproducira tradicionalne razlike med spoloma, kako krizo preživljajo samski ali tisti brez sorodstvene mreže ter kako odsotnost/prisila stika vpliva na intimne odnose onkraj jedrne družine. In tudi, kakšni so trendi na področju družinskega nasilja, intimno partnerskega nasilja, nasilja nad starejšimi in otroki? Obenem smo soočeni z novimi oblikami starizma in treba se je vprašati, kako so diskriminirani starejši, morda ravno v imenu zaščite (lastnega) zdravja. Pandemija je razkrila problem totalnih institucij (domovi za starejše), ki kličejo po alternativnih modelih deinstitucionalizacije.

Izredne razmere postavljajo aktualne »post-demokracije« (C. Crouch) na preizkušnjo; koliko je pandemija na eni strani priložnost za mišljenje in porajanje nečesa novega, nove politike, ki opolnomoča ljudi in ustvarja možnosti za več participacije in vpliva, koliko pa je, na drugi strani, realna grožnja za zdrs v trajni avtoritarizem ali novo vrsto totalne vladavine. Socialni, gospodarski in represivni ukrepi, ki jih države sprejemajo po vsem svetu, so podobni. Zato se sprašujemo, kako se regulacija širi onkraj okvirov vladanja in kako se vzpostavljajo nove oblike globalnega vladovanja. Kako biooblast kot regulacijska tehnika proizvaja izredne razmere, da lahko »omogoča življenje in pušča umreti« (M. Foucault)? Kakšne družbene, etične in politične posledice implicira nov jezik vladanja Covid 19, ki se je vzpostavil (socialna distanca, varovanje življenj itn.)?

Kakšna je vloga organiziranih (sindikalnih, delodajalskih) in ad hoc koalicij v globalnem vladovanju, kakšni so njihovi odgovori na krizo, kakšne oblike solidarnosti ob tem vzpostavljajo in kakšne utopije mislijo za post-krizno obdobje? Kako politične stranke sprejemajo avtoritarni in etnonacionalistični populizem, prek katerega transformirajo institucije sodstva in medijev po lastni podobi? Nekateri politiki vse bolj uporabljajo družabna omrežja, da se izognejo uredniškemu situ tradicionalnih medijev, razvijajo propagandne modele medijskega upravljanja in izvajajo poskuse politične instrumentalizacije javnih medijev. Zato se v tem okviru postavlja vprašanje, kako misliti prihodnost javnih institucij.”

Vir: Mirovni inštitut