MI

Deset razlogov, zakaj je predlog zakona o tujcih v nasprotju z ustavo in mednarodnim pravom

Mirovni inštitut ocenjuje, da je predlog novele Zakona o tujcih v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnim pravom, kar so utemeljili v desetih točkah.

Če bo predlagana novela Zakona o tujcih sprejeta, bo Državni zbor dobil nesprejemljivo pristojnost, da v primeru »spremenjenih razmer« zapre meje za begunce in jim prepove vložiti prošnjo za azil. Predlog zakona je slabo utemeljen, splošen, pavšalen in nedoločen. Mirovni inštitut ocenjuje, da je predlog v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnim pravom, in sicer iz naslednjih razlogov:

  1. Slovenija je pogodbenica Ženevske konvencije o statusu beguncev, po kateri je dolžna obravnavati vse prošnje za azil, ki jih podajo tujci, ne glede na to, ali so ti vstopili na slovensko ozemlje na dovoljen ali nedovoljen način. Za prosilce za azil je nerelevantno, ali so v državo vstopili na dovoljen ali nedovoljen (nezakonit) način.
  1. Slovenija je vsakega prosilca za azil dolžna obravnavati individualno, saj le na ta način lahko ugotovi ogroženost, in ne po skupinskih kategorijah, kot so zdaj določene v zakonu o tujcih. V zakonu ni določeno, kako bo policija na meji sploh uporabljala te skupinske kategorije, saj bo, če bo hotela ugotoviti, ali tujec sodi v katero od kategorij (določenih v predlogu novega člena 10.b (3) zakona o tujcih), morala z njim opraviti razgovor in izvesti določen postopek, ki pa v zakonu ni določen. Če se bo odločila, da oseba ne sodi v nobeno od kategorij in da torej ne sme zaprositi za azil, oseba ne bo imela na razpolago nobenega pravnega sredstva (npr. pritožbe), kar je v nasprotju s 13. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
  1. Zakon o tujcih dejansko omogoča suspenz veljavnosti Ženevske konvencije za večino beguncev, kar pa je dejansko mogoče narediti le po formalnem postopku odstopa od Ženevske konvencije (44. člen konvencije). V primeru odstopa od konvencije ta Slovenije več ne bi zavezovala po dvanajstih mesecih.
  1. Z dejanskim suspenzom Ženevske konvencije zakon protipravno odpravlja nekatere človekove pravice in temeljne svoboščine, kar je v popolnem nasprotju z ustavo. Po ustavi je pravice in svoboščine mogoče omejiti samo pod strogo določenimi pogoji in sicer le, če država razglasi izredne razmere. Zakon o tujcih, s katerimi bi bile nekatere pravice dejansko omejene in odpravljene, pa ne predvideva razglasitve izrednih razmer, ampak omenja samo »spremenjene razmere«, s katerimi naj bi bil kršen javni red in mir in varnost države. Nasprotno pa ustava zahteva, da mora biti za razglasitev izrednih razmer ogrožen obstoj države (92. člen ustave), kar je nekaj povsem drugega.
  1. Zakon o tujcih lahko privede v kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če bi bil zakon sprejet in uporabljen, bi bila Slovenija lahko obsojena s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. To nam jasno sporočajo primeri Hirsi Jamaa (2012), Sharifi (2014) in Khlaifia (2015), v katerih je bila obsojena Italija (v primeru Sharifi pa tudi Grčija), ki je v preteklosti izumila številne instrumente za kolektivno vračanje beguncev in preprečevanje dostopa do azilnega postopka. ESČP jo je obsodilo zaradi kršitev, med drugim, 3. člena (ker je prek vračanja izpostavljala ljudi mučenju in nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju) ali 4. člena 4. protokola (ki prepoveduje kolektivne izgone, brez individualnega preverjanja okoliščin vsakega posameznika po ustreznem postopku). Pri tem ESČP ni imelo prav nobenega razumevanja za dejstvo, da so se prihodi v Italijo občutno povečali (po Arabski pomladi in kasneje), čeprav se je Italija vseskozi sklicevala, da njen sistem ne zmore več obravnavati vseh teh ljudi.
  1. Zakon o tujcih je tudi v nasprotju z Dublinsko uredbo, ki velja za področje Evropske unije in prav tako zavezuje Slovenijo. Dublinska uredba določa odgovornost držav članic za obravnavo prošenj za azil. Vračanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo lahko poteka samo po vnaprej dogovorjenem postopku, opredeljenem s to Uredbo. Zakon o tujcih pa uvaja vračanje v druge evropske države mimo t.i. »dublinskega postopka«, uzakonja protipravne izgone (»pushbacks«) ljudi, ki bi imeli v Sloveniji namen vložiti prošnjo za azil in s tem krši pravo Evropske unije.
  1. Tovrstni izgoni so tudi v nasprotju 32. členom Ženevske konvencije, ki sicer omogoča izgone iz razlogov državne varnosti, a hkrati tudi zahteva, da vsak tak izgon poteka po zakonitem postopku in da so osebi na voljo ustrezne garancije, vključno s pravico do pritožbe.
  1. Zakon o tujcih izhaja iz predpostavke, da so vse države okoli Slovenije varne države in da lahko prosilci za azil do zaščite dostopa tam. Vendar ta argumentacija ne vzdrži. Prvič, tudi če bi bile vse države okoli Slovenije varne, se Slovenija še vedno ne more izogniti svojim mednarodnim obveznostim in mora obravnavati prošnje za azil, ki jih nameravajo vložiti prosilci. Drugič, vedno več poročil zbuja dvom o tem, ali so države v okolici Slovenije res varne in ali prosilca lahko v njih dostopajo do zaščite. Prosilci v Slovenijo vstopajo večinoma iz Madžarske in Hrvaške, obe pa prosilce vračata v Srbijo, kjer so azilni postopki neučinkoviti, pogoji sprejema pa nezadostni.
  1. Slovenija že ima na voljo vse možnosti za ukrepanje v primeru povečanega števila prihodov. Z novim zakonom mednarodni zaščiti je uvedla možnost izvajanja pospešenih azilnih postopkih na mejah. Če so prosilci v EU najprej nedovoljeno vstopili prek Hrvaške, je hrvaška po Dublinski uredbi zavezana obravnavati njihovo prošnjo za azil. Če za azil ne zaprosijo, jih Slovenija lahko vrne po bilateralnem sporazumu o vračanju. S sprejemom dopolnil k zakonu o tujcih bi bili vsi dogovorjeni in zakoniti postopki suspendirani.
  1. Zakon o tujcih je bil pripravljen na tajen način in brez javne razprave. Postopek ni bil tajen zato, ker bi bila pod vprašanjem državna varnost, pač pa zato, ker je bilo jasno, da mu bodo strokovni krogi nasprotovali. To se je v času priprave tudi zgodilo – nekatere strokovnjake in strokovnjakinje so oblasti v procesu kontaktirale, vendar so njihova mnenja, ker jim niso bila po volji, ignorirale. Prav tako so ignorirale opozorila Ministrstva za pravosodje, Službe vlade za zakonodajo in Predsednika Državnega zbora.