The ambulance sound

20th August 2012

My name is Naser Mohammadi and I work for Help NGO in Afghanistan, Herat. Right now I am here in Slovenia for the next 2 months to work for the Sloga and learn. This is my first time to Europe.

On my first day of arrival to Ljubljana I heard a sound which I am used to hear so often in my country. It was somehow strange for me to hear it here in Ljubljana. Because I thought it is a military vehicle Ranger of Police, green colour as it is in my country.  There in Afghanistan you would have to watch behind and you would see police in a hurry becuase of an incident, a military convey or a warlord governor is passing with his bulletproof vehicle. Sometimes  you  would  look back and see that there is only one soldier driver who is alone and he wants to pass for no reason. He is just in a hurry and he is used to do that instead of respecting the rules (traffic lights). Since the solder is a military he believes that he is above the law, not the one who implements the law. But in realty the sound in Ljubljana was an ambulance which was carrying a sick person towards the hospital trying to save his /her life.

Comparing to my country Slovenia is so green, people are so kind, calm and not in a hurry. I don’t know if they are calm because of August and holidays… The other sound you hear a lot here is bell ringing from the churches. I think there are too many churches in this country and not crowded with people who worship the god, but I have visited only two.

The traffic system, especially public buses are well organized and they are punctual. But you see also private cars which are new and expensive. From the beginning of my trip I had no trouble with anybody. I can mention the police at the airport which weas nice to me and the lady who helped me a lot to find my bus and borrowed me her private phone to call my colleagues.

I have attended Kamfest in Kamnik. We are a group of 17 volunteers from different countries. It is so kind to see different cultures because they respect each other. One common issue is that nobody care who wear what and who does what. We did some activities here with the volunteers team and organized concerts in Kamfest for Brazilian band which was well managed on one hill of the Kamnik city. Another point I want to add is that our time for the generation like me in my country is wasted already. The main reason is more than 3 decade of war. But here people especially the young generation waste their times intentionally; I think they have no idea about their own country and the other parts of the world. Another example about music and the concerts: when I was listening to the music from different countries for me it had no meaning because of the language and also it was so laud (what I am not used to). I thought the gathered youth understand the music but very soon I realized they don’t understand probably because most of them were drunk. It may not have any meaning for them they were just shaking their bodies. Coming  5000km far and collecting plastic bags and waste materials in Kamnik at midnight raised another question to me: I was thinking why these people are not thinking about beautiful city they live in? Then I saw 2 more drunks who just pulled down the temporary protection fences of Veronika (the shop name) in the middle of the street. Me and my friend Miha repaired it immediately.

Here are lots of gift given by god for Slovenians and that should be appreciated: such peace, freedom, green etc. I visited Muslim community in Ljubljana where the sister of my colleague took me there. I went to pray on Friday. Prayers ware so kind again they welcomed me. But there was one thing which was similar to my country: Imam had a long speech and some old men were falling asleep.

At the end I would like to appreciate from those who gave me this chance to see different community and different cultures, my colleagues in Sloga and Slovenians who have been in Afghanistan with me. Last point, if I am wrong with my impressions please correct me and accept my apology in advance. Thanks.

Naser Mohammadi

naser@help-ev.de

 

Moja heratska dogodivščina

5. september 2012

V Herat sem se odpravila 1. septembra. Moj let iz Kabula je imel zamudo (kar je tukaj nekaj čisto običajnega) in tako sem v Herat prispela v trdi temi.  Že ob prihodu sem videla, da je letališče v Heratu podobno tistemu v Mazar-e-Sharifu, mestu na severu Afganistana kjer sem preživela pretekle 3 mesece v okrilju drugega projekta. Obe letališči nimata urejene letališke zgradbe, kar pomeni, da na prtljago počakaš dobesedno kar na pristajalni stezi, oz. ob robu le-te (in ko letiš nimajo rentgena za prtljago, ampak jo pregledajo ročno in ti vse premečejo). Ker je bila tema, je bilo zelo težko prepoznati moj ogromen kovček, ki zgleda tako kot vsak drugi. Ampak v množici potnikov in majhnih dečkov s samokolnicami, ki ti želijo za par afghanijev peljati prtljago do parkirišča, sem le prepoznala svoj kovček in moja heratska dogodivščina se je začela. Že takoj ko smo zapustili letališče nas je ustavila vojska za pregled. Moj potni list si je vojak ogledoval dobrih 5 minut. Dobro, saj vem, da verjetno še nikoli ni imel slovenskega potnega lista v rokah, ampak vseeno način na katerega je gledal moje stvari, vključno s prtljago, je bil zelo aroganten in neprijeten. Še toliko bolj je bilo negativno presenečenje ta pregled, ker v Mazarju in v Kabulu tujcev nikoli ne ustavljajo. Če vidijo, da je v avtu tujec, te spustijo naprej brez vprašanj.

Ob prihodu v Helpovo pisarno je bil moj prvi vtis o sami pisarni in stanovanju zelo prijeten. Velika razlika z mojim prejšnjim domovanjem, kjer smo živeli v takšnih manjših blatnih hiškah in kjer nismo imeli dnevne sobe, televizorja, naslonjača, niti kuhinjske mize. Naslednji dan sem spoznala sodelavce in odšla v Anseri center, kjer usposabljajo povratnike v različnih veščinah, kot je peka, tkanje, šivanje za ženske in elektrikarstvo, tesarstvo in vožnja za moške. Že na sami poti do Anserija sem opazila, da je mesto Herat zelo drugačno od Mazarja in Kabula. Promet je veliko bolj umirjen, vozniki so bolj kulturni, ker je v Mazarju in Kabulu promet kaotičen in že tako sem bila presenečena da tam nisem videla več prometnih nesreč. Prav tako Herat zgleda veliko bolj čisto mesto in tukaj celo poskušajo z ločevanjem odpadkov. Tako Mazar kot Kabul sta precej umazani mesti, čeprav imajo v Mazarju dokaj učinkovito smetarsko službo, ki čez noč pospravi vsaj večje kupe smeti iz ulice. Herat se razlikuje od Mazarja in Kabula tudi po zgledu zgradb in (vsaj navidezno) manjši revščini. V Mazarju in Kabulu je ogromno urbane revščine, predvsem kučiji (to so nomadi, Romi), ki se preživljajo s prosjačenjem po ulicah. Prav tako pa je pogost pojav prosjačenje žensk v burkah z majhnimi otroci, ki stojijo ali sedijo pred trgovinami, kamor zahajajo tujci in ti tudi sledijo vse do avta in prosijo za denar.  V Mazarju je okoli Modre mošeje moč videti ogromno brezdomcev, kjer se vsako noč zbirajo in preživijo noč na pločniku. Čez poletje, ko so tudi ponoči temperature nad 30 stopinj, to spanje na ulici še nekako gre, ampak pozimi, ko se tudi v Mazarju, ki je sicer eden izmed najbolj vročih predelov Afganistana, temperature spustijo pod ničlo, pa ne vem kam se vsi ti številni moški podajo. Herat ima vsaj navidezno dosti manj revščine, res, da še nisem bila veliko naokoli po mestu, ampak prvi vtis nakazuje to. Prav tako je zgled hiš tukaj drugačen, saj ima mesto ogromno bogatih, velikih hiš, medtem ko v Mazarju vidiš precej manj vil. Samo zraven naše pisarne stojita dve ogromni vili, ki zagotovo staneta najmanj milijon dolarjev. Seveda pa so me, predno sem prišla v Herat, vsi Afganistanci opozarjali, da je Herat popolnoma drugačno mesto, da je najbogatejše in najlepše mesto Afganistana in po slabem tednu bivanja tukaj lahko to tudi sama potrdim.

Prav tako glede varnosti obstajajo razlike med temi tremi mesti. V Kabulu je prisotno največ vojske in kjer sem živela, je bil ravno koridor za prelete vojaških letal in helikopterjev. Velikokrat me je ponoči zbudil zelo glasen zvok letal, ki so preletavala hiše, letela so tako nizko, da so se celo šipe na oknih močno tresle. Čez dan človek sicer malo manj pozornosti nameni temu, ponoči pa je že moteče. V Mazarju sem občasno na cesti videla kakšen konvoj vojaških vozil, ampak v zraku je bilo dosti manj letal oz. tudi le-ta so letela dokaj oddaljeno od našega bivališča. V Heratu za enkrat še nisem videla vojske, razen na letališču, kjer imajo svojo bazo.

Mesta se med seboj razlikujejo tudi glede žensk na ulicah in kako so le-te oblečene. Medtem ko vidiš v Mazarju relativno malo žensk, glede na to, da je mesto izjemno zasičeno s tržnicami, trgovinami, lekarnami in je res vsepovsod ogromno ljudi, je delež žensk izredno majhen, kar seveda ni presenečenje glede na vlogo ženske v družbi in zadrževanje žensk v privatni sferi, torej doma. Ženske, ki so na ulici, so v veliki večini oblečene v burke, se pravi v dolga, povečini modra pregrinjala, ki zakrivajo vse, vključno z obrazom. Burka je izredno neprijetna, saj je tkanina, iz katere burke delajo vroča, ne pusti telesu dihati, in v Mazarju poleti temperature dosežejo tudi do 50 stopinj.  Zelo malo žensk v Mazarju nosi alternativo burki, hijab, ki je dolga črna halja ter naglavno ruto. To opcijo sem tudi sama izbrala ko sem se sprehajala po ulici ter  ko sem šla na teren, v konzervativnejše okolje vasi. Na drugi strani je situacija v Kabulu popolnoma drugačna. Bila sem presenečena kako ˝zahodno˝ so ženske oblečene, saj jih večina tudi v javnem življenju nosi dokaj evropska oblačila, predvsem kavbojke in kakšne daljše tunike in naglavne rute. Pomembno je, da so dolgi rokavi in da srajce/obleke segajo preko zadnjice ter da so lasje pokriti. Na ulici je bilo le peščica žensk z burkami. Po drugi strani pa je tudi v Heratu čisto druga zgodba. V Heratu prav tako ni veliko žensk z burkami, a so vse odete v t.i. čadorje, to so velike tkanine, ki si jih ovijejo okoli telesa in preko glave, le obraz jim gleda ven. Pod čadorji so oblečene normalno in v trenutku, ko stopijo iz javnega življenja v privatnost svojih hiš ali v službo, to pregrinjalo snamejo. Sicer so te rute zelo nepraktične, ker morajo ženske to tkanino držati skupaj in v Heratu, ki je izredno vetrovno mesto je to še zlasti moteče. Po drugi strani pa sem bila tudi že na nekaj porokah in tam je drugi svet. Poroke, ki so sicer ločene na moški in ženski del, so res nekaj posebnega. Ženske, ki vstopijo v poročno halo v burkah ali čadorjih, se v sekundi prelevijo iz konzervativno odetih žensk v moderne ženske, z visokimi petkami, mini krili, in ogromno make-upa ter skrbno urejenimi lasmi. Ko sem prvič videla to, sem bila res presenečena nad to razliko. Ženskam se na dogodkih, ki so namenjene izključno ženskam, ta način oblačenja, ki še za evropske standarde velja precej izzivalni, zdi nekaj čisto normalnega, prav tako pa se jim po drugi strani zdi normalno, da so v javnosti popolnoma pokrite.

Predno zaključim današnje misli, bi rada dodala še, da so Afganistanci izredno gostoljubni in prijazni ljudje. Če boš nekomu rekel, da ti je nekaj kar imajo všeč (recimo ura, zapestnica, ruta itd.), ti bodo takoj želeli to stvar podariti. Prav tako ti ne pustijo, da bi plačal sok ali kosilo, če greste skupaj jesti, zlasti moški. Pravijo, da tujci smo gostje v njihovi deželi in da kot tako nam morajo izkazati primerno gostoljubje in da so za nas odgovorni. Čeprav traja konflikt v Afganistanu že več kot 30 let in je večina ljudi izgubila nekoga v vojni, so ljudje vseeno polni optimizma, volje in želje po napredku in spremembah. Res mi je žal, da naši mediji prikazujejo le slabe strani Afganistana: Talibane, bombe, ugrabitve, ne govorijo pa o čudoviti naravi in neverjetno prijaznih ljudeh in da je pravzaprav življenje tu dokaj normalno. Kot smo videli, so razlike v Afganistanu ogromne že samo v teh treh mestih, v katerih sem jaz živela in tu živi ogromno etničnih skupin. Tako so tudi  razlike med mestom in vasjo precejšnje, kot tudi med različnimi provincami. Država vsekakor ni enolična, razminirana in zbombardirana, zlasti na področjih kjer Talibani nimajo nadzora, življenje poteka normalno. Ljudje hodijo v službe, trgovine, se družijo in zadržujejo na ulicah in doma z družino in živijo normalno življenje. Prav tako se trudim živeti normalno tudi sama, seveda obstajajo določeni varnostni zadržki in omejitve, a se že veselim dneva ko bom lahko šla na ogled mesta, ko bom prvič videla t.i. Petkovo mošejo in znameniti Heratski grad. In ko bom šla na razgledno točko, kjer se mi bo razkrilo celo mesto, ki bo naslednji mesec in pol moj dom.

Sanja Herič

V pokrajini peščenih viherjev

30. september 2012

Če sem v prejšnjem blogu še zapisala, da se že veselim, da bom raziskala Herat, pa se moram žal sprijazniti po slabem mesecu, da temu ne bo tako. Žal so posledice izbruhov protesta in zgražanja, ki ga je v islamski svet prinesel film o preroku Moahammedu tolikšne, da mi je moj šef omejil vsakršno gibanje izven meja našega bivalnega kompleksa. Lahko grem le do trening centra (ki je samo 2 minuti z avtom oddaljen od naše pisarne), izvajati delavnice in nazaj. Pa še na nekaj izmed teh mi je šef prepovedal takoj neposredno po grožnjah in demonstracijah. Tako, da je moja heratska izkušnja omejena na moje delovno mesto. Tako sem se pač mogla sprijazniti, čeprav s težkim srcem, da mi bo gostoljubnost Afganistancev v Heratu in pa njihove znamenitosti, tržnice, parki ostali neodkriti in bodo mogli name počakati do naslednjič. Tako občasno znotraj zidov mojega domovanja s sodelavci igramo odbojko, kar je tudi edina rekreacija, ki je tu možna.

Na srečo sem imela na začetku septembra, še predno se je začelo vso to negativno vzdušje zaradi filma, možnost obiskati dva projekta HELP-a. Prvi projekt je v vasi Shakiban, kjer sem videla kako deluje vaška ženska šura, prav tako pa sem obiskala vrtec, ki ga je ustanovil HELP in je namenjen za otroke učiteljic, ki poučujejo na dekliški šoli v tej vasi. Ženske šure so neke vrste lokalni občinski sveti, sestavljeni samo iz žensk (obstajajo seveda tudi moške šure, ki so po Afganistanu bolj razširjene) in te ženske imajo nalogo in odgovornost, da predstavljajo interese žensk v svoji vasi. Prav tako, pa po navadi vodijo kakšne ženske (izobraževalne) centre, kjer se učijo razne spretnosti, od tkanja, šivanja, pečenja itd. Zanimivo mi je bilo videti te šure predvsem zato, ker sem v provinci Balkh na severu, kjer sem delala prejšnji projekt, opazila, da so te ženske šure samo na papirju in ne v realnosti. Namreč vsaka skupnost (bodisi vaška ali mestna) potrebuje tako ženske kot moške šure, če želijo dobiti denar od vlade za razvojne projekte. Ampak žal je mnogo provinc in pokrajin v Afganistanu skrajno konservativnih kar pomeni, da ženskam prepovedujejo vsakršno koli udeležbo v javnem življenju. Tako te ženske svete ustanovijo na papirju, napišejo par vaških žensk, v resnici pa se te ženske nimajo pravice sestajati in so-kreirati politike in razvoja svoje skupnosti. Tako sem bila še toliko bolj vesela, da sem imela možnost videti celo eno zelo dobro delujočo žensko šuro v Shakibanu, ki jo podpira tudi moja gostiteljska organizacija. Drug projekt v Shakibanu je bil obisk vrtca, kjer smo razdelili ogromno materiala, od barvic, voščenk, vodenk, risalnih papirjev, kreativnih igrač in ostalih osnovnih potrebščin za razvoj domišljije otrok. Sicer sem opazila, da je ta vrtec dokaj dobro oskrbljen, prav tako pa zelo lepo opremljen po evropskih standardih, kar me je zelo razveselilo. Državni vrtci (se pravi tisti, ki jih upravlja afganistanska vlada) so namreč res prava sramota. Otroci spijo na tleh, nimajo zadostnega števila stolov in miz, kaj šele igrač, pisal, papirja. Poleg tega pa so vzgojiteljice v državnih vrtcih mnogokrat nepismene, tako, da niti ne morejo učiti brati in pisati, ne brati pravljic otrokom.

Drugi projekt, ki sem ga obiskala je bil v Islam Quali, mestu oddaljenem le slabih 10km od iranske meje. Že sama pot do tega mesta je bila po svoje mala pustolovščina, saj nas je ujel peščeni vihar, (ki so sicer za ta predel Afganistana dokaj normalen pojav), in tako smo bili ujeti v vrtincu vetra in peska, iz avta pa se ni videlo popolnoma nič. Občutek je kot, da si izgubljen v nekakšnem vakuumu, iz katerega ne vidiš izhoda. Na srečo smo varno pripeljali iz vrtinca, šli do iranske meje, kjer smo pobrali regionalnega direktorja HELP-a (celo stala sem na ozemlju Irana, hehe), in se odpravili v izobraževalni center za dekleta ter v mladinski klub v Islam Quali, kjer pol dneva poučujejo fante, drugo polovico dneva pa dekleta. Tako v izobraževalnem centru kot tudi v šoli poučujejo angleščino in računalništvo. V izobraževalnem centru pa nudijo tudi 8-mesečne tečaje šivanja in tkanja preprog. Poleg tega obe instituciji razpolagata tudi z manjšo knjižnico, ki  jo je pa potrebno pošteno nadgraditi. Problem je, da je v Afganistanu težko dobiti kvalitetno in koristno literaturo v farsiju. Projekt mladinskega centra v Islam Quali je še posebej zanimiv in si zasluži omembe zato, ker je to prvi projekt v tem mestu, ki dovoli udeležbo dekletom v kakršnem koli klubu. Čeprav je potreboval HELP ogromno časa, da je prepričal lokalne religijske voditelje, da so pustili ustanovitev mladinskega kluba, ki bi ga lahko obiskovala tudi dekleta, jim je nazadnje uspelo. Ta primer kaže, da je v še tako konservativnem okolju možno, s pravilnim pristopom in pravimi argumenti, doseči spremembe in prispevati k večji udeležbi deklet in žensk v javnem življenju.

Predno zaključim današnji blog, bi se rada ustavila še pri treningih, ki jih izvajam v t.i. capacity building training centru, ki ga HELP vodi skupaj z vlado Afganistana. V tem centru namreč poučujejo okoli 100 zaposlenih v različnih vladnih institucijah, kot tudi skupino mladih nadebudnih pripravnic in pripravnikov, ki stažirajo v vladnih oddelkih. Vsa predavanja so sestavljena iz 4 predmetov, angleščine, računalništva, menedžmenta in dobre vladavine (good governance). Sama sodelujem pri  sklopu dobro upravljanje in predavam na teme kot so demokracija, komunikacija, vloga žensk v politiki, trajnostni razvoj, birokracija, civilna družba, človekove pravice itd. Predavam obema skupinama, se pravi praktikantom v vladnih institucijah, ki imajo polovico dneva predavanja, drugo polovico pa preživijo na različnih oddelkih lokalne in provincialne vlade, kjer se seznanjajo s praktičnim delom. V tej skupini je velika večina žensk. Druga večja skupina (ki je razdeljena na 4 skupine) so vladniki oz. ljudje, ki so zaposleni v različnih vladnih institucijah. Med temi je več kot 80% moških. Čeprav predavam večinoma moški publiki, moram povedati, da so me sprejeli zelo dobro.

Največji izziv pri mojem delu je prav gotovo jezikovna ovira. Ne razumem farsija, večina od njih pa angleščine. Tako sem na treningih vedno odvisna od prevajalke. In potrebno se je zanesti, da prevajalec prenese tvoje misli iz angleščine natanko tako, kot sem si zamislila. Ob pomanjkljivem znanju angleščine prevajalk in dokaj zahtevnih temah je seveda izziv predstaviti teme tako, da bodo razumljive, a hkrati še vedno poučne in zanimive ter ohraniti bistvo. Pomanjkanje znanja angleškega jezika celo med učitelji angleščine v Afganistanu je prav gotovo eden največjih problemov s katerim se soočajo afganistanske šole, izobraževalni centri ipd. Če namreč že sami učitelji ne govorijo angleško, ne moremo pričakovati, da se bodo lahko učenci naučili pravilno in zadostno angleščino, ki bi jim omogočila boljše službe. Dejstvo je, da v Afganistanu deluje mnogo mednarodnih organizacij in da na veliko zaposlujejo lokalno prebivalstvo, ki ima zadostno znanje angleščine in ki so študirali ali še študirajo. Angleščina je, poleg uradnih jezikov Afganistana, najpomembnejši jezik komunikacije ravno zaradi prisotnosti ogromnega števila tujcev, prav tako pa je ogromno imen trgovin, plakatov, izdelkov v trgovini itd. napisanih vsaj v dveh jezikih, med katerima je obvezno vedno angleščina.

Do konca projekta sta žal le še slaba 2 tedna. In čeprav sem imela ogromno predavanj in delala ogromno različnih stvari, je bil čas, ki sem ga preživela tu prekratek, a vseeno upam, da sem uspela prikazati teme, ki sem jih poučevala na zanimiv način, predvsem, pa da sem uspela ljudem pokazati alternativne načine razmišljanja in jim razširit obzorja. Opazila sem, da žal še tako razgledani in izobraženi ljudje težko razmišljajo izven okvirov Korana. Vendar realno dejstvo je, da če želijo napredek in razvoj za Afganistan, bodo mogli začeti ne samo intenzivneje vključevati ženske v javno sfero, ampak tudi razmišljati na način kako lahko največ naredijo za svojo družbo, skupnost in državo, in preseči tradicionalne vzorce mišljenja. Močno upam, da jim to uspe, saj si ljudje po treh desetletjih vojne in konflikta res zaslužijo, da končno zaživijo v miru.

Sanja Herič