Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.
O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.
Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.
Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.
Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?
Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.
Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.
Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.
Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.
»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.
Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne
Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.
Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije – sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.
Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.
Gostovala je Erina Borovič
Viri:
Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.
Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.
Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.
Foto: Janez Pelko
Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.
