30 let Amnesty International Slovenije: »Praznujemo moč, verjeti v spremembe, in moč, dosegati spremembe«

Na letošnji svetovni dan človekovih pravic, ki sicer zaznamuje obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 1948, mineva 30 let, odkar je bila v Kranju ustanovljena prva skupina Amnesty International v takratni Jugoslaviji in tudi na območju vzhodne Evrope. Tri desetletja kasneje je slovenska Amnesty največja organizacija za človekove pravice v Sloveniji, ki jo redno podpira skoraj 11.000 ljudi in ki svoje poslanstvo uspešno izvaja skozi spremljanje razmer na terenu, raziskave, izvajanje kampanj, učenje človekovih pravic in osveščanje.

»Praznujemo številne pomembne dosežke, ki so za ljudi v Sloveniji in po svetu pomenili spremembo na bolje, povrnitev dostojanstva in vedenje, da niso sami. Vsi mi danes praznujemo moč, verjeti v spremembe, in moč, dosegati spremembe,« je ob obletnici dejala Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije.

»Dosegli smo številne zmage. Bili smo del mednarodnega gibanja, ki je doseglo sprejem statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ukinitev smrtne kazni v dveh tretjinah držav po svetu, zaradi preplavljenosti sveta z orožjem smo dosegli mednarodno pogodbo za nadzor trgovine z orožjem, odpravljali smo kulturo nasilja nad ženskami in – bili smo del gibanja, ki je doseglo izpustitev številnih zapornikov vesti, oprostitev obsojenih na smrt in dostojanstvo tisočim drugim.«

Ob obletnici so na Amnesty International objavili sporočilo za javnost, v katerem ocenjujejo, da je letošnje leto tako v svetu kot tudi v Sloveniji zabeležilo tudi vrsto nazadovanj. Na svetovni ravni v Amnesty ugotavljajo, da akcije svetovnih voditeljev, ki se imajo za »močne fante« in si obenem prizadevajo za sprejem do žensk sovražnih, ksenofobnih in homofobnih politik, ogrožajo že davno pridobljene svoboščine in pravice.

V Sloveniji pa Amnesty opaža, da tudi ni napredka glede dveh izpostavljenih področij: beguncev oziroma prosilcev za azil in položaja Romov. V primeru beguncev oziroma prosilcev za azil so zabeležili novo hudo kršitev. Na podlagi raziskave v Veliki Kladuši in Bihaću, ki so jo opravili junija letos, so ugotovili, da je slovenska policija v juniju izvajala prisilna vračanja nekaterih prosilcev za azil brez ustreznih postopkov. Gre za tako imenovane push backe, ki so po mednarodnem pravu prepovedani. Slovensko notranje ministrstvo njihove navedbe ves čas vztrajno zavrača, prav tako še niso prejeli že za časa prejšnje vlade obljubljenih rezultatov notranje preiskave.

Položaj Romov, ki v nelegalnih naseljih na JV države živijo v človeka nevrednih razmerah, ostaja tudi v 2018 nespremenjen. V slovenski Amnesty so že pred leti v sodelovanju z odvetnico Nino Zidar Klemenčič omogočili dvema romskima družinama iz Škocjana in Ribnice, da s pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice iščejo pravico do dostojnega življenja ter pravico do pitne vode. Z odvetnikom Črtom Zavašnikom so se preko sodišč zoperstavili poizkusom prisilnih izselitev, rušenju romskih domov, neprimernemu urejanju prostora ter skušali zagotoviti dostop do elektrike.

Žalostno je, da vlada ne ukrepa, če za to ni zunanje prisile v obliki sodbe. O kršitvah človekovih pravic – in preprosto tegobah, ki jih posledično doživljajo naši romski sodržavljani, – pričajo življenjske usode. Usode, ki se pričnejo pisati v otroštvu. Na JV države komaj kakšen romski otrok konča osnovno šolanje, tudi zaradi bistveno težjih bivanjskih pogojev brez vode, elektrike in sanitarij. To je realnost mnogih nelegalnih romskih naselij, kjer otroci nalogo lahko delajo samo ob svečah – ali pa ne – in kjer brez vode in sanitarij težko zagotavljajo vsakodnevno higieno. Pojavljajo se tudi druge socialne stiske, ki izvirajo iz izjemne revščine. To ni človeka vredno življenje.

Objavljamo celotno sporočilo za javnost